1. najtežji dan v šolskem letu – mimo

No, verjetno vam še nisem opisal, kako dolg dan bo danes(oz. zdaj je že mimo), kajti nisem vam hotel težiti, ker bi s tem nehali obiskovati blog in s tem bi moral jaz moj šikani blog’ček zapreti. No anyway, danes je bil probably eden najtežji dni v šolskem letu, dan, v katerem se ti zgodi, da že pozabiš, kaj si počel dopoldan in misliš, oh, kje je že to. Ja, vrstilo se je kar mnogo stvari, od jutra: 0. ura individual fizike – sprejemljivo; 1. ura kontrolna kemije – sprejemljivo, morda celo odlično, 2., 3. in 4. ura so minile brez kakih obveznosti, matematičarka je sicer malo postrani gledala zaradi ne-delanja naloge(spomnite se 0. ure fizike, to je razlog za ne-nalogo), 5. uro je sledil tek na 12 minut, tako zvani tudi Cooperjev test. No, to pa je tudi edina obveznost, ki sem jo lahko zaradi napora izpustil(bow, Merčnik). Moji zvesti obiskovalci bloga pa veste morda še eno stvar. Ja, danes se pa je zgodilo tisto fizikalno tekmovanje, ki je bilo izgovor za vse napake, ki sem jih bil storil. No, odrinili smo ob pol enih, pred tem sem skočil domov, tam so se zgodile še ene stvari o kateri ne bi ravno danes (mati narava je klicala). No, potem pa smo odšli, z BMW 3, do Slovenj Gradca. Wannabe predstava je trajala dokaj dolgo, najbolje pa je seveda odigrala frajtonarca ali diatonična harmonika, ker je bila v live. Z radiem so imeli neke probleme, pa tudi plesne pesmi so se nehali, kot bi radio potegnil iz vtikača. Prebrali smo si še razporeditev po razredih in odšli na sodne klopi, v katerih smo nato prebili 2h. Sledilo je kosilo v zatunštani jedilnici, ki je imela razsvetljavo kot neka vojašnica. Nato smo šli z BMW 3 Muti naproti, kjer nas je čakala še revija pevskih zborov, no in po pol ure trajanja le-te je že zazvonil telefon Kristanove(ah, Kristan.., Kristan…, Kristanca) in začuda je bil telefon namenjen meni in pol dobre pol minute sem bil že poln navdušenja kajti DMFAjevci so veliko hitrejši kot ZRSSjevci in so namesto enega meseca naloge popravili v 1 ali 2h. Rezultat: 39 pik, 1. mesto, šifra 911. Zanimivo, kajne, kot bi bil pomoč v sili(čeprav ne vem, komu bi pomagal, šifra je še vseeno kul za izražanje pomoči, ki ne bo nikoli izražena, udejanjena ). Tako, ko sem bil že tako vesel, sem odvrgel črno majico(pogoj je bila bela), navlekel nase belo in odšel pet. Odpeli smo, se najedli, jaz sem se še spreoblekel, odrinili smo proti Radljam in hej, čez pol ure sem začel pisati tale post na blogu, ki pa je pravkar končan. Moj Day 1 pri seriji 24: Lance je tako zaključen. Pa nasvidenje.