Eh in potem je spet bilo vse tiho

Ma dajte no, da sem vam še ljubi brat ta blog in čakati, da bom izpolnil obljubo, ki bi jo morda bil napisal v tej objavi. No, če je odgovor ja, potem hvala lepa, če ne … pa vam ne zamerim, se popolnoma zadevam sranja, ki sem vam ga bil prizadejal[joj, ne morem se znebiti uporabe predpreteklika, sem gledal včeraj TV Dober Dan - Žajfnica, v scenariju je ves čas uporabljen predpreteklik]. Torej, spet ne vem, kje naj začnem, a sem se vsaj zadržal, da bi ne pogledal v prejšni post in napisal ? in 1 – #2, nene, raje sem napisal realno situacijo, kajti jaz sem realist[ja, no, svojih obljub ravno ne realiziram v danem roku, pa vendar gledam na vse možne situacije takšne kot so, ne pričakujem, da bo iz vesolja priletela Jessica Alba[kar ne bi bilo slabo ]]. *Click, click*, evo, pa sem našel ? in 1 in videl, da je naslednji opis bodoče bivše situacije Gardaland[bodoča, ker sem takrat pisal da šele bo, bivša pa zato, ker je zdaj že mimo] oz. potopis, ki sem ga bil pripovedoval na poti do tja. Nekateri ga niso marali. Nekateri niso dajali komentarjev. Nekateri pa smo med drugim tudi [za nekaj časa] spali. No, zmenjeni smo bili jaz, Tjaša, M. Vercetti in menda še Anja[za kar pa jaz nisem najbolj vedel, vendar kaj potem, saj je ni bilo na spregled.], da se skupaj odpravimo do bus štacjona. No, med drugim na spregled ni bilo tudi M. Vercettija, ki se je očitno bil zaspal[končno pravilna raba predpreteklika, yea!] ali pa je preveč igral Darts, ne vem. In smo prišli do bus štacjona, seveda sva bila s Tjašo prva[sem vam pravil o svojem prvinskem nagonu? Da sem povsod rad prvi. Saj to je prvinski nagon, ne?], kaj kmalu je prišel še Milan(ov) (Milan)[foter je tudi Milan, da ne bo nejasnosti], potem pa so se začeli nabirati še ostali. Seveda ni šlo brez glavne zvezde izleta, Kristanove, ki je že imela vse oz. nobenega pod komando. No, ker sem jo dan pred tem zaprosil po fotoaparatu, me je začela popravljati na mojih slovničnih napakah, da ona nima fotoaparata “co” ampak zraven, namesto da bi odgovorila konstruktivno in svoj odgovor potrdila z dokazom[tako da bi pokazala torbico fotoaparata]. In seveda … kot je visoka in kolikor ni široka, je vzela NAPAČEN APARAT! Že res, da 100% ne morem trditi, da je ona[morda se je že zapletlo pri samem dogovoru Boštjan - Cvetka]zamenjala fotoaparat, pa vendar je vsak fotoaparat na telefonu dandanes že boljši od 2MP Sony CyberShota[no, razen moj, hehe]. Ko sem jaz prispel do postaje ob 1:50 in čakal kot bedak[prvinski nagon se ne izkaže za najboljšega vedno], da pripelje avtobus ob 2:10, ki je nazadnje pripeljal šele ob 2:30, je le-ta moral še čakati zamudnika in tako smo odrinili ob 3:xx[nevem točne minute, se pardoniram].

No, tu se je začel moj slavnostni potopis, ki smo ga eni prespali, eni preslišali, eni prekleli in pa spraševali po njem. Jah, tako je, če se dva tedna prej pelješ po enaki poti[ki sem jo za tokrat predlagal tudi jaz, drugače bi verjetno šli v obe smeri čez slovensko stran in izgubili še tako dragocen čas]. Eni so sicer bili mnenja, da sem za daljšanje penisa z po njihovem “nakladanju o poti” prejšnji dan namesto igranja SC:CT raje preždel pred atlasom[wtf, saj pa ni to avtokarta] in se takorekoč napiflal vse skupaj. Jah, eni mislijo, da so vse stvari v življenju napiflane in da se jih človek od enkrat ne more naučiti. Žal mi je, vendar sprijazniti se morate, eni pa le ne rabimo zamižati in celo poved ponoviti na glas. No, anyway, odrinili smo, čez Lavamünd, Ruden in priklop na avtocesto, obvoz Beljaka[ki ni bil bel, temveč črn, z lučkami[bila je noč, remember]] in do Udin, kjer smo nato zavili na avtocesto Venezia-Milan, naprej pa verjetno že veste, pa vseeno, Vicenza-Verona-Peschiera del Garda-Ziel: Gardaland. Yey, in prišli smo … še preden so vse skupaj odprli. Tokrat so uradno odpirali ob 10:00, neuradno pa še malo kasneje. Tu je spet prišel v poštev moj prvinski nagon, vendar tako spet v tisti gneči ni bil potreben. Kaj je nato sledilo? Histerija, tek do Bl00 Tornada in vsesplošno navdušenjo Toplerja in ostalih v moji grupi[Vetrih, M. Vercetti, Jaka, MiMA], nato pa še tek do Atlantide. Po tisti vožnji smo se umirili in temu primerna je bila naslednja vožnja, imenovana Tunga – The apeman. Yeh, šele na koncu vožnje se je izkazalo, da sem to destinacijo izbral jaz in ne Jaka, tako da sem imel srečo, da me Vetrih ni potisnil h King Kongu. No, naslednja vožnja … mislim, da sem jo ponovno izbral jaz, bila pa je vožnja z drvakom, po kateri sem bil najbolj premočen jaz[Vetrihovo maščevanje, grr], potem pa še takozvani vlak smrti, ki pa to ni, potem porcija vročega kokršpanjela[mali Hot Dog je bil, zato] in, kot je v vesolju znano, na akcijo odgovori enakovredna reakcija, zatorej smo odšli na prosti pad, kjer so vsi bili mnenja, da bodo pokozlali vse, kar jim bo prišlo pod usta … se to ni zgodilo, torej reakcija ni bila ravno enakovredna. Kasneje smo teh voženj opravili še nekaj in odšli na moj težko pričakovani Time Voyagers, ki pa se ravno ni izkazal za najbolj adventurous, kolikor je bilo poslušanje robota na steni dolgočasno in biti sam[to mislim kot da ni bilo nobenega od grupe več]v zelo zanimivi dvorani z zelo zanimivo predstavo se je izenačilo in nekako bi lahko rekel da je ob enem šlo nekaj časa v nič, oz. da je šlo nekaj časa v mirne zadeve. Medtem so pobegnuli odšli na nekaj za M. Vercettija precej nevarnih voženj[po njih je vedno bil moker], jaz pa sem se medtem pridružil drugim pri Bl00 Tornadu, kjer sem šel na par voženj, kasneje pa je sledil odhod do Atlantide[pozor, jaz takrat še nisem vedel, da so oni tam]. No, ko sem jih srečal, je preskočilo nekaj grdih pogledov, vendar smo se nato tako nagrbančili skupaj še Jaka, Topler in mislim da MiMA, Vetrihov in M. Vercetti pa sta nekam zaludrala. No, za kasnejše vožnje se ne spomnim, vem da smo pred busom stali okoli štirih in verjamem, da se ne bom zmotil, če bom rekel, da smo odrinili šele ob petih. Pol ure malice in čakanje na dva modela, ki sta se baje bila izgubila v parku in pol ure razmišljanja in prihajanje do sklepa, da ni druge, kot da zaštartamo avtobus nič drugače kot MiMA-nov deda zaštarta traktor[s tem da se za spremembo on pelje po klancu navzdol], torej tako, da potisnemo avtobus. Jah, uspelo je v prvo in posedli smo se na iste sedeže kot prej. Moram reči, boljšega prostora ne bi bil mogel dobiti, zahvaljujoč Lavri. No, nazaj nismo šli čez Avstrijo, temveč direktno skozi Slovenijo, čez Trst itd. No, tudi nazaj grede sem poslušal za moje pojme najboljša dva albuma za potovanje, imenovana Gorillaz – Demon Days in The Black Eyed Peas – Elephunk. To pot sem bil malenkost bolj pri miru, predvsem z jezikom, oči so počivale slabe pol ure[btw s seboj sem imel očala, leč nisem upal nesti zraven, ker smo bili tam več kot 10ur], bolj zanimiva pa je bila seansa oz. “session”, kot se je M. Vercetti izrazil na blogu Dartsa. Jah, postavil sem mu novo statistiko, po enodnevnem igranju sem premagal AI[Artificiall Intelligence] na Pro, medtem ko se je M. Vercetti trudil dobro leto, če ne še več. Kasneje sva še med seboj igrala nekaj iger, zmagal je on[baje je Night Player, meni se boljše sliši Night Stalker.]. No, baterija se je izpraznila in v namen da nisem zaspal, sem glavo naslonil na desko za odložitev robe. Ne znam vam točno opisati, kako je to izgledalo, skratka zaspal nisem. Po izstopu okoli 1:00 ponoči sem odšel domov s Tjašo, nisem prepričan o prisotnosti M. Vercettija. Med drugim sem izvedel, da je prišlo do rošade torb, jaz na srečo teh težav nisem imel. Pomnim še le, da sem se komaj privlekel do bane in nato postelje in tokrat sem, čudno, zaspal brez prisotnosti Matjaža Javšnika. No, taka zaspanost se me zdaj še ne loteva, vendar bi tokrat rad šel spat z zmerno zaspanostjo, da vsaj prisluhnem nekaj foram v Skritem mikrofonu. No, pa lahko noč.