Blogorola spodbuja samocenzuro.

Naj na začetku poudarim, da je ta objava eksplicitno za Blogorolino temo tedna. In zakaj sem se odločil, da kaj porečem na to temo? Ker imam s samocenzuro že nekaj izkušenj.

[...] Ja, kaj pa je zdaj to samocenzura? Malenkost kočljivejša zadeva. Problem samocenzure je, da avtor iz komentarja razbere, kaj je storil narobe. Potem pa gre in zadevo popravi. In vsi si mislijo, da je komentator bedak, ko piše nekaj, kar sploh ni objavljeno. A samocenzura je tudi v primeru, ko se sam avtor spomni, kje je storil napako in jo lepo izbriše. [...]

Rad se sklicujem na prejšnje objave. Ljubko je, ker blog zato zgleda starejši. No, kje smo ostali? Ah, samocenzura.

Verjetno bodo vse objave napihovale, da je samocenzura sam hudič, pekel in kaj vem, kaj vse še. Pa okej, saj je zanimivo gledati javno mnenje. Zasebnega itak nihče ne pove. Hm, tole me pa na nekaj spominja. Na … samocenzuro?

Blogorola s svojimi temami tedna vzpodbuja samocenzuro. Zakaj? Avtor kakega bloga ima v osnutkih pripravljeno kako kvalitetno objavo, ki pa kljub temu ne bo dosegla širnega občinstva. Avtor raje poseže po Blogoroli, prečita, kaj je od njega zahteva in voila, naslednji četrtek je avtor v Blogoroli. A je objava nekvalitetna. Dosegla pa je občinstvo. (Naj poudarim, da to ne leti na nikogar, ki je do sedaj bil objavljen.).

Potemtakem sem tudi jaz podvržen samocenzuri? Kaj pa vem, morda. Morda te objave ne bi napisal zdaj, ampak kdaj pozneje. Da bi se to res zgodilo, vam lahko predložim prejšnjo objavo – kar pomeni, da me ta tema zanima.

A da ne bo Blogorola vir vsega zla; avtorji blogov imamo v svojih nadzornih ploščah, ki je prepredena s vsemi možnimi dodatki za upravljanje, pregled tudi nad obiskanostjo objav. In seveda, vsi blogerji imamo radi, če nas kdo kdaj pa kdaj prebere. Da pa si to zagotovimo, se zanašamo na preverljive metode. In re-post na določeno temo bo verjetno požel kaj veliko število obiska.

Bolj ko pišem, večji je občutek, da ta objava nima ne repa ne glave. Začel sem z zgodovino, vpletel Blogorolo, jo poteptal, da je slaba, ker da avtorjem možnost pisanja mnenj, a hkrati bi rad povedal, da s tako vrsto samocenzure ni nič narobe. Marsikdo se verjetno sploh ne strinja, da je to samocenzura. Ostajam pa odločen, da je samocenzura v obliki urejanja zgodovine najslabša stvar možna, zakaj avtor je nekaj napisal, prejel komentar, ga ni odobril, popravil pa je tisto, kar je v njem navedeno. Tako je cenzuriral avtorja komentarja in še sebe povrhu. A to ne pomeni, da avtor ne sme upoštevati komentarjev. Brez skrbi, lahko jih, vendar naj ne, za božjo voljo, izbriše napisanega, temveč prečrta. Potreben je le en klik.

Blogi bi naj bili sredstvo, ki omogoča, da vsak res pove, kar misli. Tako avtor bloga, kot komentatorji. Če pa avtor ne mara komentarjev, jih naj že v osnovi onemogoči, ne pa da dela neko selekcijo, katere bo pustil in katere ne.