Tako, vzporedne volitve kot tudi DVK sporočata, kdo je zmagovalec. Seveda še nič ni uradno, komentira se pa vendar lahko.

Ko smo nergali, da je prvi krog volitev izrazito nezanimiv, saj so skoraj vsi kandidati mencali in so na soočenja prihajali že skoraj z roko v roki, je drugi krog postajal v zadnjem tednu grd. Kaj imamo torej raje?

Prvega kroga koalicija skorajda ni komentirala; na nekaterih soočenjih je kamera ošvrknila Pahorja, pa tudi Kresalova se je kdaj pojavila, vendar izven soočenja.

Vsi analitiki so si edini, da je Peterletova podpora bila na začetku visoka, ob vstopitvi dveh močnih levičarskih kandidatov pa bi naj izgubil podporo. Ti, ki so bili prej zanj torej niso podpirali desničarskih načel, temveč Peterleta kot osebo zaradi svoje poštenosti, dobre karizme in političnih izkušenj. Saj, njegovi volivci so večinoma moški in z osnovnošolsko izobrazbo in nekateri še ločijo ne med desnico in levico in ko zaslišijo ime Peterle imajo v mislih samega boga.

Pa se je prvi krog končal, presenetil sta – vemo kdo – Jelinčič in Peterle. Prvega je volil vsak 5 Slovenec, Peterleta vsak 3 (če zaokrožimo). Tesen izid je bil med Gasparijem in Türkom, ostali so ostali nekje pri ničlah (razen Kranjca). Gaspari je kasneje očitno reagiral na svojo pest, ko je namignil na bojkot volitev in posredno očrnil Türka, medtem ko je LDS prav Türka podprla.

Takle smo imeli zadnji par tednov desno-sredinskega in levo-sredinskega kandidata. Lahko bi dejali tudi kandidata brez kristalno čistih stališč. Morda bi pripomnil, da je Türk le bil pri nekaterih temah opredeljen, ko se Peterle za vraga ni hotel zjasniti glede Rožmana, saj naj bi s svojim mnenjem vplival na odločitev sodišča (smeh, smeh in še enkrat smeh).

Ko so po javnomnenjskih raziskavah Janševi pripadniki videli, da njihovemu neuradnemu kandidatu kaže bolj slabo, so razparali boleče šive zgodovine osamosvajanja Slovenije in jih začeli ponovno krojiti sebi v prid, zašiti pa so nameravali Türka. Oglasilo se je Zunanje ministrstvo in premier. Vsak je šival, kolikor je šlo, a očitno se raziskave niso spremenile. Očitno so spregledali, da bodo sčasoma izgubili vse več vajeti iz rok.

Sicer zadnjega soočenja nisem spremljal, sem pa prebral hadovo poročilo, ki je le še potrdilo moje domneve, da je Peterle “rit” (podobno kot je Jelinčič dejal za Türka) in videl, da s Peterletom Slovenije nima perspektive. Kljub temu, da ni vedel, ali naj podpre rdeče ali bele, je za svojo taktiko vzel kar tisto od belih oz. njihovih nadrejenih (Blitzkrieg) in na Türka spustil vse, kar je imel. Njega si lahko predstavljamo kot Anglijo, ki ji Nacisti na njenem ozemlju kaj preveč škode niso prizadejali (proti drugim državam) in na vsako akcijo je reagiral z reakcijo in Peterleta bolj ali manj potolkel.

Tako, Drnovšek naj se odpravi v Darfur, Peterle v cerkev, Türk pa v urad predsednika.

S tole objavo tako zapiram svojo rubriko Volitve 07, razen če se še kdo ne spomni in vloži pritožbo na izid volitev.

Juhej.

Neuradni rezultati DVK (državne volilne komisije) kažejo dobro. Možnost, da se sprevržemo v naslednjo Poljsko so izredno majhne.

Danilo Türk in Mitja Gaspari. Dvojica, ki je bila najmanj pričakovana. Upajmo, da se na določenih stališčih bolj zjasnita.

Toliko za zdaj.

-ureditev-

Ne kaže več tako dobro. Izgleda da se bodo konzervativci le prebili do drugega kroga.

Jako zanimivo je poslušati, kako se predsedniški kandidati po televiziji, radiu in nenazadnje tudi na blogu odzovejo na vprašanje ljudi. Ljudi, ki jih kasneje morebiti izvolijo. Odgovarjanje na vprašanje torej (p)ostaja ena izmed temeljnih podlag za odločitev, ki bo botrovala k izvolitvi predsednika RS.

Na pred volitvenem soočenju na POP-TV so na koncu predvajali dve ubogi vprašanji, sicer v video formatu. Če se že tega lotijo, naj izberejo vsaj 5 vprašanje, če ne že 10. Morda bi za tak način soočanja naredili posebej oddajo, ali pa to zdajšnjo transformirali. Možnosti je več. Med drugim bi lahko bilo razmerje med oddajo in reklamami vsaj 70:30 in ne 50:50. Da, se mi zdi, da sem večkrat videl embalažo Persila kot Darka Kranjca.

Spet sem zašel. Že nekaj časa razmišljam, kako bi postavil kandidatom vprašanje, ki je za moje pojme bistvenega pomena za nadaljnji razvoj Slovenije v informacijski tehnologiji. Če bom poslal video vprašanje na pop-tv se bo moje znašlo med poplavo banalnih in ne tako banalnih vprašanj in možnosti, da se prebijem do kandidatov je … majhna. Če bom klical na radio, bo možnost, da se prebijem skozi vrsto … majhna. In če pošljem vprašanje na SiOL-ov Volilni blog je možnost, da se moje vprašanje pojavi na blogi zaradi pereče tematike … majhna.

Torej mi ostaneta edino dve varianti. Navadna pošta, ki je malo out-dated in lasten blog, s katerega bi potem pingal na vse blogerske servise kandidatov in upal, da me morda kdo prebere, kljub temu, da sploh ne morem voliti. A vse bolj je slišati slogane, da je v mladini prihodnost in obstaja še nek del mene, ki še to dejansko verjame. Če je to res, potem pa se naj izkažejo. Jaz se bom s vprašanjem, oni naj se z odgovori. Vsekakor menim, da je mnenje, da bom prebran … večje, kot pri ostalih treh.
Kot že veste, dandanes poteka razvoj na področju informacijske tehnologije hitreje kot s svetlobno hitrostjo. Dnevno se patentirajo nove tehnologije in natančno spremljanje razvoja je nesmiselno kot tudi pretežko delo za še tako velikega navdušenca. Velik pečat na tak razvoj je definitivno pustil internet. Če tega ne bi bilo, ljudje ne bi spremljali novic, ki se nanašajo tudi na informacijsko tehnologijo. In če ne bi bilo tega, bi razvoj bil počasnejši. In če bi bil razvoj počasnejši, danes ne bi bili kjer smo.

Morda bi bilo tako še bolje. Ob besedi stres bi se debelo spogledali, ko bi plačevali položnice ne bi večino denarja pustili pošti ampak dejanskemu ponudniku storitev (današnja alternativa plačevanja položnic prek interneta je dokaj cenejša) in vsakdo, ki bi sanjal o 10 megabitni liniji bi bil poslan na zaprt oddelek psihiatrične bolnišnice (malo za šalo, malo za res ).

Spomnim se še, ko sem se v prejšnjem tisočletju povezoval na internet preko telefonskega priključka. Huh, kakšne zvoke je spuščal modem. Je cvilil, kričal, sopihal, kašljal in se naposled le povezal z borih 28.8kb/s. Nihče se ni obremenjeval s hitrostjo, ker verjetno še marsikdo ni pomislil, da bi pa morda lahko delovalo hitreje. To je bilo in konec. Hočeš nočeš. “Vzami ali pusti”. In še kaka fraza bi se našla.

S prihodom v novo tisočletje, ki bi naj prineslo mir, odpravilo lakoto in očistilo okolje je vse bolj pomembno mesto v družbi dobival tudi internet. Promovirati se je začela ADSL tehnologija, na območjih s kabelsko pokritostjo pa je v zatišju začel delovati tudi internet preko kabelskega priključka. Glede na to, da je na “Dravskem koncu” kabelska pokritost dokaj visoka, se je v Mariboru formirala firma Triera, ki je skrbela za aktualnost internetnih paketov. Nič več se ni govorilo o kilobitih, megabiti so postajali vsak dan. Nekje v sredini 2004 se je ustanovila tudi firma T-2. Firma o kateri je bilo napisano nemalo besed in nemalo prispevkov, nekateri v prid in drugi v ne korist. T-2 kot prvi ponudnik VDSL storitev pri nas uporablja obstoječe “lajtnge” ali bakrene telefonske žice. Po zakonu naj bi bile te last države, a očitno si jih lasti Telekom, kajti pravtako obstaja na to temo nemalo zgodb, kaj je Telekom dovolil in kaj ne. Jaz bi se sicer bolj osredotočil, če je sploh smiselno, da T-2-jevci lezejo v rit Telekomu s tem, da jim dajo čas odgovora največjega možnega in že par ostalih stvari, a če se lotim tega, bom preveč zašel, zato bom tu potegnil črto.

Razvoj informacijske tehnologije je torej pogojen z internetom. Do njega v Sloveniji na grobo rečeno dostopamo na tri načine. Kabelski, telefonski in v zadnjem času optični priključek. Ker pokritost prvega načina dostopa (kabl.) skorajda ni odvisen od države, nam preostaneta ostala dva.

Za optični priključek si ne upam trditi, za telefonskega pa definitivno, da ima razvoj tega v 100% APEK. Kaj pa je to drugega, kot državna institucija oz. kar agencija. Le to pa ima v rokah nihče drug kot država. In poleg vlade na vrhu stopiclja tudi predsednik. In on je lahko tisti ključni člen v verigi, ki bo pritisnil na odločilen gumb za APEK, s katerim bo agenciji dal neke vrste ukaz, naj zmrda svoje lene rite in naj že 10 let star predpis, ki določa, da je državljanu treba zagotoviti telefonski priključek s hitrostjo 28.8kb/s spremeni oz. modernizira. Telekom, T-2 in drugi gredo tja, kjer so množice strank. Periferija jih ne zanima. Žalostno, ampak Slovenijo sestavlja večinoma periferija.

Verjamem, da bi se ob privatizaciji Telekoma marsikaj spremenilo, a preden bodo “naši” uredili vso birokracijo (kar je že stalna praksa), bo prilika šla; “Čao, bella!” in vodstvo bo ostalo enako, komande tudi. Če pa se bo spremenil predpis APEKa bo Telekom DOLŽAN nadgraditi svoje lajtnge. Če jih imajo v lasti, kadar je treba podpisati soglasje, jih imajo tudi v lasti v času vzdrževanja. Ni debate.

Omenil sem megabite, ja. O njih se lahko pogovarja lahko le del Slovenije. Na srečo sem med njimi tudi jaz. A ko se spomnim, kake težave nas pestijo v Mislinji, kjer še lastne parice nimamo, me prime, da bi vzel v roke vile in bakle in šel pred neko institucijo. Ne vem, kam, ampak nekomu bi natrobil, kar sem natrobil sedaj. Dejstvo je, da je Slovenija še vedno preveč centralizirana. Razvoj gre v napačno smer. Posamezniki na to opozarjamo, a nas nihče ne posluša. Morda nas boste vi, potenicialni predsedniki.

Ta zgodba se ne dogaja le pri internetu. Problemi ležijo na cestah, ki so prepolne tovornjakov in obljubljena je obvoznica. V Radljah je ta projekt prevzel že tretji župan, ki mu teče že drugi mandat. V Mislinji je projekt izgradnje obvoznice planiran nekje po letu 2010. Verjetno se bo takrat zbrala šele dokumentacija, vmes se bo menjala vlada, projekt bo zastal, predsednik pa se bo spet ukvarjal z Darfurjem?

Tudi ceste niso tak problem. Če se spet vrnem nazaj na informacijsko tehnologijo. Nekateri ne potrebujejo interneta, dovolj jim je dostop do TVja. Žal ponekod tega ne morejo storiti; nekje je kriv APEK, nekje teren, kjer res ni moč izgraditi kabelske ali bog ne daj – optike.

Sprejet je bil zakon, ki predpisuje, da se navaden radiodifuzijski signal prekine leta 2011. Takrat naj bi bila pokrita celotna Slovenija z novim signalom, zakodiranim z MPEG-4 kodekom. A glej ga zlomka, ta signal se s kombinacijo s starim oddaja že sedaj. In zakaj za vraga so spet pokrita VEČJA SREDIŠČA, ki imajo priključkov za TV za celo naše morje, periferija pa nima “NIŠTA”? In zakaj moramo mi plačevati enako naročnino, kot tisti, ki imajo možnost sprejema signala v novi tehnologiji. Kompromis bo treba sprejet. Bodo oni plačali več ali pa mi manj.

Glede razvoja nas pestijo še drugi problemi. Če se jih bom lotil iskati in naštevati, bo ta objava enostavno predolgo in ne bo se vam je ljubilo brati. Tega pa nihče noče.

Upam, da se pri vas, kandidatih spremeni stališče za razvoj, predvsem informacijske tehnologije.

Razumete naslov? Več kje sem opazil razne skovanke. Pa sem še sam poskusil. Uspelo? Potem morate razumeti. Skratka, eden izmed glavne četverice kandidatov sploh nima svoje uradne spletne predstavitve.

A spoštovani g. Jelinčič, to ni problem nas, državljanov in volilnih upravičencev(kar jaz … še nisem). Gre za vašo samopromocijo. Vsakodnevno spremlja bloge političnih kandidatov vedno več ljudi in kar nekaj se jih bo odločilo na podlagi spletne predstavitve. Vplivalo bo še seveda nekaj drugih dejavnikov, vendar zavedati se je potrebno, da brez spleta dandanes ne gre. Četudi niste iz današnje generacije. Kot že omenjeno, pogosto nastopate brez dlake na jeziku in v veliko aferah je to dokaj popestrilo celotno zadevo. Prav enostavno se mi zdi vaše izjave, govore, whatever … prenesti na blog. Jih posnamete preko diktafona, spletne kamere, profesionalne kamere, kamere na telefonu ali pa jih preprosto zapišete … je to vaša stvar.

Naj omenim še, da splet že polnijo vaši nastopi v DZju in nemalo obiska bi pridobili s tem. Vsi vemo, govoriti v kamero individualno je drugače kot pa pred 89 glavo množico. Ljudje bi vam začeli zaupati, če bi svoje enako mnenje, kot ga izrazite skozi nacionalne in komercialne medije, izrazili tudi v DZju. To že morda storite, vendar je problem, da take nastope vsi mediji preskočijo ali … Dostop do arhiva DZ sej bi imeli, izrezali bi vaše nastope, jih shranili Youtube, GoogleVideo, Metacafe … in predstavili na vaši spletni strani, blogu …

Če vam je vaš vodja kampanje dejal, kaj morate dejati ob morebitnem vprašanju spletne predstavitve, ga morate nujno zamenjati. Če je to vaša izjava, napako še lahko popravite, a časa ni veliko. Če pa boste imeli “hrbtenico” in se kljub prodoru t.i. “internetnih kampanj” temu upirali, boste skoraj zagotovo obsojeni na zgubo na volitvah.
Zmago Jelinčič – Plemeniti trdi, da je neke vrste ljudski človek (ne dobesedno), vendar skozi njegove izjave se da “razbrati”, da veliko na Slovenke in SlovenceO verodostojnosti tega ne bi … . Vemo, nemalokrat izjavi kaj ironičnega, sarkastičnega, a je ponavadi tudi brez dlake na jeziku. Kar včasih ni primerno. Kakorkoli, nekje sem zasledil, da naj bi izjavil, da do bloganja in na splošno do spleta čuti nek odklod; ker menda ni iz te Web generacije.

Primer:

DZRS – Zmago Jelinčič Plemeniti o oklepnikih

Click here to view the embedded video.

… tako kot tudi resničnosti šovi.

Zakaj se mnogi prijavijo na reality show, vemo. Denar in samopromocija. Slovenija, kolikor je majhna po širini in dolžini, skriva v sebi prav zanimive ljudi, z različnimi stališči … Slovenija je pravna in demokratična država. Na papirju, implementacijo le take države med ljudmi po 40 letih socializma pač ni mačji kašelj. A pustimo to. Na papirju smo demokratični in moramo imeti volitve.

Volitve pa ne uspejo brez kandidatov. Letos jih je 13, med njimi je tudi kandidat s prejšnjih volitev, Zmago Jelinčič – Plemeniti. Kolikor sem videl, kdo je vložil kandidaturo za prejšnje volitve, je bilo med temi ljudmi veliko več znanih imen. Tokrat so 4, vemo kateri.

Pojavi se vprašanje, če so ti ljudje res tako prepričani vase, da lahko zmagajo, ko pa jih pozna le peščica Slovencev. Nič ni narobe s kandidaturo, vendar to prinaša neko odgovornost in nekako sem mnenja, da se vsi tega ne zavedajo. Predsednik je organ, ki mora biti resen, odgovoren, sposoben, mora imeti izkušnje. Pravijo, da je predsednik ogledalo ljudstva oz. prebivalcev države. Bo že držalo, saj ga volivci spravijo na stolček.

Med ne preveč resne spada zagotovo Artur Štern, ki bo prišel do stolčka z joški. Slovenijo bi zagotovo zelo promoviral. Vendar tu slaba reklama ni dobra reklama, kot velja marsikje drugje.

Tudi Zmago Jelinčič ne spada najbolj na tak položaj. Predlogi, kot je zavarovanje mejnih prehodov s Hrvaško s Slovensko vojsko je nesmisel. V parlamentu pa mora biti nekdo, ki celoten problem začini, podkuri ogenj, ipd in na bolj napadalen način odgovori na določena mnenja. Kot predsednik pa bi, glede na njegovo prepričanje, sprejemal prespontane odločitve in ni malo možnosti, da bi se Slovenija znašli v kaki vojni

Jože Andrejaš se kaj preveč ne spozna vodenje države. To je vendar nekoliko drugače, kot bi vodil gostilno, ki je menda kar prepoznavna. Prešeren je zapisal: “Le čevlje sodi naj kopitar“, kar bi pravzaprav veljalo za več koga, ki se je prvič znašel v loncu politikov.

Matej Sedmak ima kar dovolj izkušenj, kar se tiče ljudske plati. Veliko je prepotoval po svetu, občudujem njegovo zgodbo. Spoznal je več različnih svetov, spoznal različne režime. Vendar pa je kot voditelj neke države verjetno še s te plati premalo izkušen in zagotovo premlad.

Drugih manj znanih obrazov ne poznam. Nikakor nočem s tem povedati, da omenjeni kandidati ne bi smeli kandidirati; pravim pa, da bi morali pred tem dobro razmisliti. Če so, potem je v redu. Morajo pa v zakup vzeti, da obstaja majhna možnost za njihovo zmago in da zaradi tega naj ne bi uporabljali nekih nemoralnih metod.

Morda je o tem že kdo pisal. Morda je to že stara zadeva, pa sem jaz spoznal za kaj gre šele včeraj.

Zadnje tri dni sem po večerih malce sedel pred televizijski zaslon. Dolgo že nisem. Okoliščine so ponavadi nanesle, da se je to zgodilo ravno ob 10ih, zvečer. Ja, seveda, ko se TV prižge, najprej vidimo prvi program RTVja. Kolikor sem te tri dni spremljal, je vsak večer pred pravimi odmevi 20 minut namenjenih gostom v oddaji, ki se nekako soočajo oz. povedo svoje mnenje na dogodek, ki se je zgodil pred kratkim.

Lepo vas prosim, 20 minut s tremi ali štirimi gosti? Vse skupaj izgleda tako, kot bi šli štirje prijatelji po službi na pivo in tam vrgli eno gostilniško debato o politiki, zanimivih dogodkih … Tisto traja 20 minut, ko se razidejo brez zaključka, ker itak vedo, da z debatami v gostilni ne bodo kaj dosegli. Vendar pa gostje na RTVju le niso v gostilni in se pojavijo pred širšo javnostjo, da bi nekaj povedali. In ko se debata šele najbolj razvije, jih začne voditeljica prekinjati, “Morali bomo končati. Hvala za vašo prisotnost in mnenje.”. Kamera se osredotoči na voditeljico, ki pa brez kakršnega koli zaključka načne drugo temo oz. prične poročati o aktualnih dogodkih.

Kaj je torej RTV s tem naredila? Ne preveč. Veliko kdo bi še rad kaj izvedel, pa ne more. Če se gredo neko soočanje gostov, ki bi skupaj nato tvorili neko zgodbo, gledalec pa bi si na podlagi tega ustvaril svoje mnenje.

Včeraj npr. so bili v studiu štirje glavni predsedniški kandidati. Na štiri dogodke v bližnji preteklosti so se morali odzvati, kako bodo reagirali. Niso ravno veliko povedali, vsak dva stavka. Nič ne bi bilo narobe, če bi za en dogodek šli recimo dva kroga, ali pa bi voditeljica pustila, da nek kandidat komentira mnenje drugega kandidata. Seveda to ne govorim le za predsedniške kandidate, ampak vse goste.

Če se mislijo it oddajo s soočanjem gostov, naj ji dajo primerno dolžino. Soočanje vendar ni enako, kot dnevnik, kjer je le suhoparno naštevanje, kaj se je zgodilo.

RTV obstoj je odvisen od naročnin. In če naročnino plačujejo naročniki, je logično, da lahko zahtevajo, kar so plačali. RTV bi morala poslušati tudi naročnike, in ne le, kar jim naroči vlada!

Pa ne zaradi prejšnje objave.

Menda je precej aktualna pisarija o volitvah. Meni to paše, volitve, pa politika pa aktualne zadeve. Ker dandanes kandidati in delavci v njihovih volilnih štabih precej berejo bloge, lahko na podlagi tega precej izboljšajo svojo kampanjo. Sodeč po različnih blogih, naj bi doslej najbolj 2.0 bil Danilo Türk (Ferme – Dizajn dneva, Had – Predsedniški kandidat dr. Danilo Turk je zelo Web2.0 …). Tudi Gasparijeva stran ni napačna, videoclipi nas spremljajo, ponekod se najde tudi kakšna slika, v meniju pa je prav lušten Web 2.0 badge “Sodelujte”. Potem verjetno sledijo vse ostale, prej omenjene.

Šokantno, bizarno, *vstavi po želji* pa je, ko je poleg vseh naprednih strani kandidatov nekdo, ki očitno ni slišal niti za Web 1.0, niti 2.0. Ko odprem stran Marjana Beraniča se mi zazdi da sem 10 let mlajši. Ja, takrat sem jaz gledal take strani.

Barve so katastrofalne, beli OKVIRJI v strani, background šekast. Prva slika je še razločna, na drugi pa ne veš, kaj sploh gledaš. Spletna stran je ogledalo predsednika oz. predsedniškega kandidata in dandanes pomeni slaba spletna stran slabega vodjo.

Enostavno ne morem verjeti, da je kdo sploh ponudil izdelavo take spletne strani.

Pravijo, da v Web 2.0 standard spadajo tudi Wikiji. Če ga znaš primerno izkoristiti. Stran Arturja Šterna ne spada med najboljše, priznajmo. Pravzaprav sploh ni razvidno[na strani], kdo je kandidat. Fotografija je, nad njo pa piše Artur Šturm. Tudi uvodni tekst ni najbolj vzpodbuden.

Marsikdo bi morda omenil, da imajo glavni trije predsedniški kandidati več možnosti. Tokrat bom pustil finančno plat in se obesil na spletne predstavitve. Splet ima neskončno možnosti in od posameznika je odvisno, kako bo to izkoristil. Nekateri so splet za svojo kandidaturo izkoristili bolje, nekateri slabše. Zdaj imajo še čas, da odpravijo napake.

Če ne on, pa vsaj ustvarjalci njegove spletne strani.

Točno, začelo se je uradno zbiranje podpisov za kandidature za predsednika republike. Vsak kandidat potrebuje 5.000 podpisov, kot že verjetno veste.

A, kandidatov je 11, od tega jih ima 8 spletno stran in le 5 strani se posodablja v pravem pomenu besede(kar pomeni, da redno pišejo novice, bloge, dodajajo fotografije in videoclipe). In sicer Türkova, Peterletova, Pečaričina, Gasparijeva in Andrejaševa. Pri slednji sem odkril eno zanimivo podobnost z oddajo Hri-bar. Ne, ne samo to, da je nastopil v oddaji, temveč tudi nekaj drugega.

Še vedno niste ugotovili? Poglejte logotipa. Precej podobna. Me prav zanima, če ima Andrejaš kako dovoljenje za uporabljanje podlage Hri-barjevega logotipa.