3 leta so naokrog ko sem iz Pentium IV 2.0 GHz prešel na AMD64 3200+ 2.0Ghz in si prvič sam sestavil svoj računalnik. 

Po 3 letni epohi je bil čas za popolnoma novo konfiguracijo, in sicer:

• ASUS Rampage Formula X48 S775
• Intel Core2 Quad Q9550 2.83 GHz
• ATi Radeon HD4870 1024MB 
• Corsair Dominator Twin2x 4096MB DDR2 
• Samsung SpinPoint F1 HD103UJ 1000GB
• LG-GH-22NS30 SATA DVD±RW
• Tagan SuperRock TG680-U33II 680W

Celotno konfiguracijo poganja Windows Vista Ultimate, čez katero sem imel že marsikaj za povedati, ampak na novi konfiguraciji deluje zadovoljivo. Lahko bi bilo bolje, predvsem kar se tiče prenosa po lokalni mreži. Načeloma pa ni težav.

Poleg tega pa sem nabavil še novo ohišje, tokrat Chieftec. Prejšnje je bilo AeroCool AeroEngine II, ki je dobro opravilo svoje delo z nizko temperaturo, ampak čez čas postanejo LED diode v prav vsakem kotičku mlinčka dokaj nadležne. Tole pa je zaenkrat tiho, čeprav kar toplo, zato nameravam dokupiti par ventilatorjev. 

Da bi le dobrih iger bilo.

Sicer nisem med najhitrejšimi, niti med najkvalitetnejšimi, se pa bom poskušal potruditi, da predstavim kar se da objektivno nov del meni izredno ljube franžise, ki jo nekateri obsojajo, da obstaja le še kot krava molznica, ki pa se ji počasi približuje neljuba smrt.

Igro sem kupil, všeč mi je celotna franšiza in si zasluži. San Andreas nisem kupil in še do danes mi je žal. Bila je dobra igra. Kaj dobra, perfektna. Vice City si lastim, GTA III spet ne. Ampak tam so že drugi razlogi; franšize ob izidu tretjega dela namreč sploh nisem poznal.

Ko danes že tretji dan preigravam, sicer bolj po malo, se mi poraja par vprašanj. Je to GTA, ki smo ga vajeni ali je to GTA, ki smo ga pričakovali. Ali pa morda nič od tega?

Zgodba 

Niko Belić/Belic, Srb po narodnosti, se odpravi v obljubljeno deželo po razkošje, ženske in osebni uspeh. Začenja z dna družbene lestvice in skuša uspeti. Carl “CJ” Johnson je zbežal, ko so mu ubili brata. Niko Belić je zbežal pred neugodnimi okoliščinami, ki so imele za posledico, da so ga nepravilni ljudje črtali iz seznama. Kasneje izvemo še, da išče odgovore iz vojne preteklosti. Dejstvo je, da je Niko takoj, ko stopi na ameriška tla, pripravljen poprijeti za vsako delo … Kot da tega nismo vajeni že iz prejšnjih izdaj

Način igre / igralnost

Wikipedia kliče to igro sandbox-style. Obenem pa je tudi GTA eden izmed glavnih predstavnikov tega žanra iger. Sicer še to ne pomeni, da lahko počnemo vse, kar se nam zahoče, smo pa dovolj blizu. Vprašanje je, če se je ta svoboda ohranila tudi v GTA IV. Kolikor sem do sedaj preigral, bi rekel, da se je izboljšala. Nič več nimamo telefona, ki klice le sprejema, kličemo lahko naokrog kadarkoli se nam zljubi, čeprav največkrat naletimo na telefonski predal, pri katerem pa Niko bolj kot ne skopari z besedami.

Način pretepanja so spremenili in obenem dodali health-bar nasprotnika. Spremenjena je tudi uporaba orožja, tako da je streljanje prvo-osebno (first-person shooter).

Obiskovanje restavracij je stalnica že od San Andreas. Kdaj pa kdaj odigramo pikado ali podiramo keglje. Kar pa je v San Andreas bilo, pa tu ni več, so sposobnosti, ki smo jih nabili tekom igre: motociklistični in avtomobilistični manevri, nabildanost, kondicija, kapaciteta pljuč, izgled in debelost. 

Overall je koncept ostal enak. Furamo se od ene lokacije do druge. Zdaj nas lahko med temi lokacijami prevaža taksi, ki nam zaručana par dolarjev več, če želimo furo kar preskočiti in se znajti na cilju. Opazil pa sem še, da občasno postavljeni pred izbiro, kaj bomo storili s kakim sovragom. Nisem pa še preigral toliko, da bi videl, kako različne odločitve vplivajo na tok dogodkov. Če je končni izid drugačen, vsa čast in hvala razvijalcem. Če ne pa … why bother?

Grafični model

Grafični model je v prejšnjih treh izdajah načeloma ostal enak. Doživel je nekaj popravkov, to pa je tudi to. Štirica je na pladnju prinesla novo grafično srčiko, ki pa bi lahko bolj dodelali.

Avtomobili in okolica so dobro izpopolnjeni. Vendar ko se furaš pod železnico, je senca, ki pada na cesto ena velika polomija. Če bi primerjal, bi lahko rekel, da imajo švicarski siri v povprečju manj lukenj kot ta senca. A tokrat ne govorim o luknjah kot o softverskih hroščih ampak o dejanskih luknjah. Na grafične pogone se ne spoznam in ne vem natančno, kako delujejo, vendar pa vem, da se take luknje da zaflikati. 

Kar manjka pri nastavitvah je AA, anti-aliasing ali glajenje robov. Zasledil nisem niti AS, anisotropic filtering ali anizotropičnega filtriranja. Sicer bolj malo poznam delovanje tega sistema, a kolikor vem, naj bi šlo za filtriranje tekstur, kar bi morda lahko izboljšalo sence.

Fizikalni model

Igralci so skozi razvoj iger večkrat godrnjali nad nemogočim v igrah. Na mestu je vprašanje, kaj natančno je nemogoče v Sci-Fi igrah tipa Doom ali Half-Life. Čeravno nam je všeč surrealistična vsebina, pa bi radi, da se pojavlja v okviru Newtonovih teoromov. Je pa spet vprašanje, če pride taka vsebina potem do izraza.

Res je, da v GTA surrealističnih vsebin skorajda ni. Morda je skok z višine 100m v San Andreasu bil privlečen za lase. Presenetil je tudi jetpack, čeprav je res, da kadar gre za izume vojske, nikoli ne moremo z zagotovostjo trditi, kaj je surrealistično in kaj ne.

Izjemno je dodelano obnašanje avtomobila, ki ga ne moremo kar tako sukati in se obnašati kot mali bogovi na cesti. Če hočemo zvoziti ovinek moramo bodisi izjemno upočasniti z navadnimi zavorami ali pa tvegati z ročno zavoro, ki nas največkrat preveč zasuče, da bi lahko mirno peljali naprej. Ob hudih trkih nas vrže iz avtomobila, zato bi predlagal, da se Niko priveže, ampak očitno varnostnih pasov doma ni poznal.

Wrap-up

Opisov po spletu nisem prebiral, preden sem igro naročil. Nakup je bil tako samoumeven, da za trenutek nisem okleval, preden sem oddal naročilo. Pa to obžalujem?

GTA IV ni kot njeni starejši bratje. Zgodba je zastavljena drugače, izboljšan je način igre, grafična srčika. Pregled nad vsem ima fizikalni model, ki skrbi, da poteka vse v okviru 300 let starih teoremov.

Z GTA IV smo dobili dobro grafiko in fizikalni model, ki je tako dober, da glava peče.

Je to sploh še igra? Ali je morda simulacija? In na koncu vseh koncev, je to sploh še GTA?

Ni! Vsaj tak ne, kot smo ga vajeni. Nismo več bogovi in verjetno ne bomo več. Pa bomo kljub vsemu igrali? DA.

Včeraj je bilo dokaj deževno. Vsaj na našem koncu. In vse od kar sem dobil objetkiv Canon 100mm Macro, sem hotel v okular ujeti kako dežno kapljo. Truth be told, ni enostavno, kajti kaplje so v primerjavi z ostalimi subjekti, ki sem jih do sedaj fotografiral, dokaj male. Ampak nekaj pa je le uspelo.

Poleg tega pa ima travnik v tem času nekaj novega za ponuditi. Kobilice namreč.

Torej, za tiste, ki ne opazite hitro, detajl je v zgornjem delu fotke.

Malenkost približano, posneto pa na istem … popku, če se lahko ta stvor tako imenuje.

No, tule pa je že kar “orenk” cvet, kaplje so pa bolj kot ne enake.

Evo, uspelo ji je splezat na kamen na višini metra in pol.

No, za primerjavo.

In še cel profil s hrbtne strani.

Še zadnje priprave na skok.

Lock & loaded!

No, tule pa že na drugem koncu.

Ta skok je pa malo spodletel in komaj se je oprijela, očitno.

Tako, 10 fotk bo dovolj, vsaj po mojem skromnem mnenju.

Takole, 15. julija se bo pričel vsakoletni igričarski vrh E3 oz. E3 Media and Business Summit. Če se ne motim, je 2006 bil zadnjikrat odprt za javnost. Od takrat dalje je le invite-only in število udeležencev se je s 60.000 spustilo med 3000 in 5000.

No, glede na to, da vrh traja kar nekaj dni, to tudi pomeni, da bo veliko razvijalcev pokazalo svoje kreacije. Zato sem izmed dolgega seznama izbral le nekaj iger, ki jih pričakujem.

Showdown: Scorpion

Kot ljubitelj FPSja mi je v oči padel Showdown: Scorpion. Igra je bojda bila že oznanjena na E3 2007 in očitno so si razvijalci vzeli svoj čas. Sodeč po trailerju, igra obeta veliko akcije v neki korporaciji nekje v 30. letih 21. stoletja. Ta korporacija bi naj bi posedovala orožje za masovno uničenje (zveni znano?), in sicer neko biološko orožje, ki so ga dobili od nezemljanov.

Click here to view the embedded video.

Command & Conquer: Red Alert 3

Združene države Amerike. Sovjetska zveza. Hladna vojna postane še kako vroča, ko se strani dejansko spopadeta. Kdor je igral katerokoli igro iz Command & Conquer franšize (razen Command & Conquer: Renegade, ta je namreč prvoosebna streljačina) ve, da je Command & Conquer “the real deal”.

Click here to view the embedded video.

The Sims 3

Po izidu The Sims 2 je sledilo polno dodatkov in od začetka sem je bilo trendu še lahko slediti, kasneje pa že ne več. Ne, da so bili tu zgolj dodatki kot so University, Nightlife, Open for Business, Pets, Seasons, Bon Voyage in FreeTime (za avgust je napovedan še Apartment Life), temveč tudi veliko “Stuff Packs” dodatkov, v katerih so bili upodobljeni predmeti iz resničnega življenja (H&M oblačila in IKEA pohištvo).

Pri 3. inštanci so izboljšali detajle na obrazu in dodali več stopenj debelosti. Nisem pa še nikjer zasledil kakega podatka o bolj kompleksnih socialnih interakcijah. Pri 2. delu si se za dober odnos potrudil le enkrat in ga nisi rabil pretirano negovati oz. ni bil odvisen od tega, kako se počutiš, ko z neko osebo komuniciraš.

Dokaj dobra prednost je tudi overview celotne soseske in obiskovanje sosedov bo bojda lažje. Menda pa se bodo tisti osebki, ki jih ne kontrolirate starali skupaj z vami, poleg tega se bodo lahko poročili, ločili, imeli otroke in v bistvu storili vse, kar pač Simčki lahko. Edino vprašanje, ki se mu tukaj poraja je, kako močna mašina bo za vse skupaj potrebna. Spomnimo se, da je tudi Sims 2 bil sistemsko dokaj požrešen.

Click here to view the embedded video.

Tomb Raider: Underworld

Tukaj ne bi rad pametoval, kajti odkrito povedano – zgodbe ne poznam. Sem pa preigral zadnje tri dele, The Angel of Darkness, Legend in Anniversary (remake prvega dela). In ja, Angel of Darkness je bil zanič. Totalno. Zato sem bil še toliko bolj razočaran, ker imam original. Pa ne enega, ampak dva. Drugega sem namreč dobil skupaj z grafično kartico, ATi Radeon 9800 SE, če se ne motim. Zaradi tega sem tudi bil skeptičen, ko so izdali Legend. Če je bil The Angel of Darkness “a”, je Legend definitivno “-a”, torej popolno nasprotje, v pozitivnem smislu seveda. Akrobacije, dobra kamera in zanimivi pristopi k reševanju problem naredijo igro dobro. Ampak dokler ne vidimo uradnega trailerja, težko kaj rečem. Zato bom tudi prilepil le en fan-made trailer.

Click here to view the embedded video.

Saints Row 2

No ja. GTA IV je bil izdan … za KONZOLE! In medtem, ko tisti, ki prisegamo na PC še vedno čakamo, da bodo pri Rockstaru zmrdali riti in izdali še verzijo za osebne računalnike, nas bo animiral Saints Row 2, ki bojda ponuja vrsto različnih možnosti za uničevanje, ubijanje in nasploh vso možno destrukcijo. Enako kot pri Tomb Raiderju se v zgodbo nisem spuščal.

Click here to view the embedded video.

Far Cry 2

Izognil sem se velikim naslovom iz leta 2007; Crysis in S.T.A.L.K.E.R.: The Shadow of Chernobyl. Tudi Call of Duty 4 se nisem preveč dotaknil, čeprav sem odigral par enoigralskih misij. Razlog je predvsem pomanjkanje časa, pa tudi sistemski resourci so že, treba si bo priznati, postali zastareli. Z AMD 64 3200+ in Geforce 7800GT High nastavitve pač ne delujejo več gladko.

Ampak Far Cry 2, ki se vsebinsko ne povezuje s prejšnjim delom, ne nameravam izpustiti. Prvi del je vsekakor hvale vreden in večkrat sem ga namestil in preigraval, tudi Multiplayer ni tako slab. Vemo pa, na kateri točki je razočaral. In z zagotovilom razvijalcev, tega v drugem delu ne bo. Tako bo po tekanje po afriški savani prijetno in bolj realistično. Je pa res, da me skrbi, koliko bo požrl nov grafični pogon Dunia.

Click here to view the embedded video.

Takole. E3 je resda že blizu, vendar pa bo do dejanskega izida iger potrebno še malo počakati. Večina iger pač izide v Q4 oz. jeseni ali pa Q2 oz. pomladi

V objavi so pokriti zgodnji začetki interneta, ko je vsaka stran bila svoj otoček sredi ogromnega morja (Web 1.0), do zgodnjih začetkov interakcije med stranmi (Web 1.5) in kasneje do interakcije med uporabniki strani (Web 2.0).

Web 1.0

Vpisovanje spletnih strani v razne spletne imenike, začenši z AltaVista, Yahoo!, Excite in Lycos .

Ti in podobni iskalniki so uživali svojo slavo do začetka 21. stoletja, nekateri še kako leto manj; dokler ni razneslo dot-com bubble oz. pika-com balončka, kar je imelo za posledico recesijo na Zahodu.

Web 1.5

Google povzorči povezovanje spletnih strani

Kaj pa se je dogajalo vzporedno z rastjo spletnih direktorijev? Prišel je Google, ki ga, podobno kot Yahoo!, dot-com efekt ni uničil. Slednji se je obdržal tudi zato, ker je od leta 2000 pa do 2004 uporabljal Googlov iskalnik na svoji strani.

Pa vendar Google ne slovi zaradi preživetja dot-com bubble problema, ampak zaradi uvajanja nove tehnologije iskanja in indeksiranja strani. Če smo prej bili primorani vpisovati strani v spletne direktorije in jih razvrščati v kategorije in skrbeti za pravilno strukturo <meta> elementov v HTML kodi, je Google s pomočjo PageRanka in web-crawlerjev za to poskrbel sam. Glede na število vhodnih povezav algoritem določi PageRank spletnih strani. Razvrščanje spletnih strani in indeksiranje je odvisno še od drugih faktorjev, vendar pa je na tej točki potrebno poudariti pomembno spremembo.

Spletni direktorji so od zgodnjih začetkov težili k temu, da imajo v podatkovni bazi čim več različnih spletnih strani. Webmasterje so dobesedno rotili, naj vpišejo svoje strani. Danes je situacija drugačna – število spletnih strani je pričelo naraščati kot kak graf eksponentne funkcije in s tem tudi podatkovne baze iskalnikov. Danes niso več spletni iskalniki tisti, ki rotijo webmasterje, naj vpišejo svoje strani, ampak so webmasterji tisti, ki hočejo dopovedati iskalnikom (s pomočjo SEO pristopov) naj poindeksirajo njihove strani, saj je od tega odvisen njihov obstoj. Tako je, tudi na internetu se je pričel uveljavljati Darvinizem.

Web 2.0

spletne strani niso produkt enega človeka ampak mase ljudi

Googlov način indeksiranja spletnih strani pa pesti tudi hud problem. Ne loči med dobro in slabo vsebino, marveč med manj in bolj popularno. To slabost danes nekateri prav nemarno izkoriščajo s tako imenovanimi link farmami. Sicer so tiste najbolj očitne hitro blacklistane, so pa nekatere izredno sofisticirane in se uspešno izogibajo blacklistam. Ampak nekomu, ki išče kvalitetno vsebino, link farma ravno ne bo prišla prav.

[...] it’s just a tag or a name for what the Web should really be, as opposed to what we wanted it to be, back in the early days.  Web1.0 – if you want to use that term – was based on pretty much the same ideas (collaboration, rating, community, sharing, tagging, filtering) but it just wasn’t quite there yet – in other words, it was mostly alpha and gamma versions of ‘the real thing’ – and that is what we are seeing now — the real thing is finally there, and we are finally getting a glimpse of the real power of the net. Real sharing, real collaboration, real interaction -it just took 7 years longer. [...]

Od začetka novega tisočletja, bolj intenzivno pa nekje od leta 2003, 2004, je na splet pricurljalo cel kup različnih spletnih storitev z dokaj revolucionarno novostjo – taka spletna storitev ne more uspeti brez uporabnikov. Naj bo to YouTube, Technorati, Wordpress.com, Flickr, del.icio.us, Reddit, Digg, StumbleUpon, Facebook in podobni.

Če smo se v devetdesetih lahko povezovali z drugimi ljudmi le s forumom, kjer je vsa interakcija ostala na nivoju samega foruma, lahko danes na Wordpress.com odpremo blog, tam vstavimo sliko iz Flickra in video iz YouTuba, shranimo objavo na del.icio.us in Digg, tam spoznamo ljudi, ki jim je objava všeč in posledično smo z njimi prijatelji na Facebooku, kamor lahko takisto shranite objavo.

To je zgolj en primer učinkovite interakcije. Drugi bi za začetek vključevali, ko bi nekdo naletel na stran z dobro vsebino, pa bi jo rad delil z ostalimi na internetu. Kaj mu preostane drugega, kot da jo shrani bodisi na Digg, bodisi na del.icio.us, pa tudi na StumbleUpon. Slednja sta dobra predvsem zaradi folksonomy-ja oz. socialnega označevanja s tagi – oznakami. Nadaljne interakcije so izjemno različne; tisti, ki pošlje vsebino na del.icio.us lahko išče podobno vsebino s pomočjo tagov in posledično najde ostale, ki jim je taka vsebina všeč. Perfektno, bi marsikdo porekel.

Wrap-up

Takole, prvotno se je tale objava imenovala “Digg, del.icio.us in StumbleUpon”. Ampak po pisanju laične primerjave v tabelah, ki jih niti ni tako enostavno konfigurirati, sem ugotovil, da lahko dejansko veliko boljšo primerjavo s kraktimi iztočnicami najdemo marsikje na internetu. Nisem pa še v slovenščini zasledil kake objave, ki bi na hitro povzela razvoj spleta.

Nekako sem bil skeptičen pri uvajanju izraza Web 1.5, ampak ko čez čas razmisliš, kam bi uvrstil PageRank, lahko res rečeš, da je nekje vmes. Je pa tudi res, da bi marsikdo porekel, da smo v poplavi Web x.x. Pa dobro, sem si rekel, ena cifra gor ali dol in sem jo dodal …

V objavi so spoilerji, ki vam lahko pokvarijo izkušnjo ob gledanju filma.

Po dokaj uspešno zaključeni sezoni Losta se je moj seznam serij za letošnjo sezono končal. Je že res, da me na disku čaka kup nepogledanih Razočaranih gospodinj, vendar primerjati Lost in Desperate Housewives je podobno kot primerjati krompir in orehe.

A glede na to, da J.J. Abrams ne sedi zgolj na enem projektu, je Cloverfield zvenel kar zanimiv.

Kaj hitro se je na disku znašla 720p različica z DTS zvokom, v originalu na BluRay mediju, zdaj v velikosti enega DVDja. Sam film sicer ni dolg, uvod se morda zdi še predolg; vsaj jaz sem nestrpno pričakoval že tisti začetek tipične Hollywoodske akcije.

Pa ne, da sem se dolgo načakal, bom kar dejal, da ga nisem dočakal, kajti koncept tega filma je zastavljen povsem drugače, kakor smo vajeni. Po ogledu tega filma se zamisliš; ni ga filma, ki ne bi hotel v tisto eno uro in pol ali dve uri stiščati čimveč in pokriti celotno dogajanje, čimbolj razviti tako glavne kot stranske osebe. Namen Cloverfielda ni, da bi zajel celotno nesrečo s pripadajočim prologom in epilogom ter osebe, ki vsak na svoj način skušajo pomagati.

Nak. V Cloverieldu tisti kanček celotnega dogodka vidimo skozi objektiv digitalne kamere neke skupine mladih; ti pripravljajo poslovilno zabavo prijatelju, ki odhaja na Japonsko, na kaseti pa je pravtako posnet ta prijatelj skupaj z deklino, ki na to zabavo pride s fantom. Skozi film se trak večkrat prevrti na to pozicijo. No, v času te zabave se zgodi nesreča, ko prično po zraku leteti razni goreči delci, med njimi tudi glava kipa svobode. S razvojem dogodkem pričnemo slediti skupini treh, med njimi prej omenjen par in neka punca, kamermana večinoma ne kaže. Čeprav bi si nekateri želeli, da bi se kdaj vklopila kaka druga kamera, v Pentagonu recimo, kaj kmalu ugotovimo, da to ni potrebno, saj vojska hitro intervenira. Tu me je navdušila izjemna mobilnost vojske, saj je v roku nekaj minut bila pripravljena za boj.

Po vseh možnih tavanjih in begih te skupine nekako lahko izluščimo neko okvirno zgodbo, taisto ki so jo uspeli izluščiti tisti v skupini, kajti snemano je praktično iz prve osebe in tako ne vemo o dogojanju nič več kakor oni. In ko pride v filmu do tiste ključne točke, kjer misliš, da se bodo pričele tisti nemogoči holivudski begi izpod krempljev antagonista, se vse popolnoma obrne; filma je v trenutku konec, o kasnejši zgodbi ne duha ne sluha. Ampak … če gledal film pozorno od začetka, je konec že tam znan; znano ni edino, kako je do njega prišlo.

Vsekakor sta pred dvema dnevoma lahko prebrali, da so pri Mozilli uspeli dokončati tretjo različico brskalnika Firefox. Da pa je novica o tem dosegla čim širše občinstvo, so današnjemu dnevu rekli kar “Download Day”, vendar pa se na to niso ravno dovolj pripravili, zakaj kmalu ko je bila ura 19:00, je Mozillina stran padla dol odpovedala.

Ampak celoten strežnik ni odpovedal, kajti direktna povezava še vedno deluje:

Firefox 3 Download

Svoje napovedi sem uresničil in se preselil na novo gostovanje, Hostmonster.com.

Glede na to, da sem spremenil DNS naslov na katerega kaže domena, je možno, da bo nekatere še preusmerjalo na prejšnji IP, torej tja, kjer je prej domoval blog s prejšnjim designom, imenovanim preprosto: Redesign.

Tisti, ki pa ste tukaj ste verjetno opazili, da Redesigna ni več in ga je nadomestil sila preprost in sila praktičen in sila SEO design, z imenom “Return to basics!”. O tej preprostosti priča podatek, da so v celotnem CSSu, dolgem nekaj več kot 300 vrstic uporabljene zgolj tri slikovne datoteke, in sicer glava z logotipom, stranska pasica “Za to linijo pride razna šara” in oblaček, v katerem je zapisano število komentarjev.

V nasprotju s prejšnjim designom, ki je bil zgolj lep, pa je ta poleg tega še “pameten”, če se lahko tako izrazim. Redesign je imel zgradbo pseudo portala, pa tega nisem znal najbolj izkoristiti, ko pa je vsebine na obeh straneh zmanjkalo, se je ozadje še kljub temu raztegovalo vse dokler je bila glavna vsebina.

Tukaj je na desni strani pasica namenjena blogrollu in sideblogu, ki ga še nisem uspel usposobiti. Na območju footerja je, kot se spodobi, polje oznak (tag cloud), stalne kategorije, ki jih popestrijo ikone, na desni pa še kratek opis avtorja, ki je v obeh prejšnjih designih manjkal.

Dokončanje tega designa je bilo ključno za uspešno izvajanje prenosa gostovanja in zato še nekaj malenkosti manjka kot npr. Valid XHTML in Valid CSS gumb, kakor tudi povezava na Twitter, na stranski pasici pa bo poleg prihajajočega sidebloga morda še vertikalna Flickr galerija.

Ne upam si preveč napovedovati, kaj vse bo, ker mi je tale objava kar dala misliti, predvsem prva točka.

Na univerzi v Washingtonu so tamkajšnji zaposleni prišli do prav zanimive ideje. Ljudje po celem svetu igrajo igre in v fiktivnem okolju rešujejo razne krizne situacije, vendar pa so na univerzi to situacijo obrnili v prid, z igro Fold It!, ki pa namesto reševanja situacij v fiktivnem okolju omogoča reševanje problemov v realnosti – z izdelavo formul zdravil. Z veliko množico ljudi, ki bi igrali to igro obstaja tudi možnost “nemogočega” – zdravilo za AIDS namreč.

“We’re hopefully going to change the way science is done, and who it’s done by. Our ultimate goal is to have ordinary people play the game and eventually be candidates for winning the Nobel Prize.”

Takole se je izrazil Zoran Popović, eden izmed sodelujočih v tem projektu.

Sam sem igro namestil in prav zanimivo se je zabavati s strukturami beljakovin. Poskusite še vi.

Njah, nekaj sprememb smo dočakali v zadnjih urah. Kot prvo bi se kar obesil na to besedo in še vse tiste pozabljivce spomnil naj pa le prestavijo uro.

Kot drugo pa je cel svet obnorela (mislim vsaj) nova različica Wordpress blogerske platforme z različico 2.5. Moti me, da ne uporabljajo kodnih imen, kot recimo to počno pri Ubuntu in Matroski. Ah, enivej – tokrat ni bilo sprememb zgolj na skriptoloznem področju, ne, tudi administratorske plate so se lotili; avtor se mora vendar dobro počutiti dobro tudi, ko piše objavo. Sicer sem omenjal, da pišem iz Windows Live! Writerja, a vendar ne smete vsega verjeti. Enostavno končam prej, če vklopim brkljalnik (brskalnik – oboje je bojda prav) in hop na blog ter admin plato preko enega izmed “Uredi” gumov na objavah. Problem je sicer, ko se pobrišejo piškotki in gumb “Uredi” izgine, pa vendar prijava skozi wp-admin ne zahteva prevelikega truda. Še vedno je v povprečju hitreje kot nalaganje in odpiranje Windows Live! Writerja.

Ampak vse to je bilo le do nedavnega. Sedaj se je situacija nekoliko obrnila, zakaj na gumb “Uredi” oz. kar na celotno stran moram tako jaz kot moji obiskovalci čakati na penzijo, preden se sploh pokaže layout in z njim text.

A ker vemo, da ne gostujem na svoji domači kripi, temveč pri dokaj zanesljivi firmi za gostovanje Hitrost.com, kjer imam registrirano tudi domeno, bi človek pričakoval, da je hitrost takšna, kot se pač spodobi za neko stran, ki je na 100Mb/s+ pipi.

Pa vendar se blogerskemu kameradu Janu to ne dogaja. A preden vlečemo kako končno črto, da je za to kriva pokvarjena in zapacana instalacija Wordpress inštance, bi rad poudaril, da on gostuje na 500MB paketu in ima njegova mapa verjetno nastavljeno višjo prioriteto, če bi prišlo do večjih obremenitev, do katerih očitno neprestano prihaja. Mi, ki pa capljamo s 100MB paketu, pa moramo očitno tiho pogoltniti te slabe hitrosti?

Nak! O zamenjavi gostitelja sem že razmišljal in pač prišel do konca, da bom to moral storiti. Vendar me najprej tarejo vprašanja, kot so: naj vzamem gostovanje pri nas ali v tujini? naj domeno pustim registrirano pri Hitrost.com?

Seveda so tuji gostitelji dokaj cenejši, vendar pa se mi tisti, v Severni Ameriki ne dopadejo preveč zaradi pinga; po drugi strani pa je ponudba dokaj dobra. Všeč mi je ANHosting.com, kjer je tudi podpora za Ruby on Rails, s katerim se ukvarjam zadnjih par dni.

No, če se kak komentator spomni dobrega gostitelja, naj ne bo tiho, če pa bom še jaz kaj našel, pa bom seveda obvestil.