Včeraj je padla ideja, da bi z dobrim prijateljem mojim odšla na krajšo bicikl turo in spihala prah s fotografske opreme. Ne dvomim, da sem pri količini praha prednjačil. Glede na zadnjo objavo in časovni razmak do sedaj bi lahko kak posameznik prišel do zaključka, da se je prah prav tako nabiral na tipkovnici. A vendar se ni, razlogi v neaktivnosti so drugje – kje, odkrito povedano, ne vem oz. sedaj, ob 11h zvečer, ko pišem to objavo, vsekakor nimam želje, motivacije in potrebe po iskanju razloga. After all – what difference would it make?

Enako gre za vprašanje kako in kaj naprej. Nič ne obljubljam, da se bom držal kakršnegakoli blogerskega kodeksa, niti da bom izpolnjeval kvoto in norme. Gostovanje, domena in Flickr Pro Account so podaljšani za eno leto, iz česar nekako sledi, da interesa nisem izgubil. Predvsem zdaj, ko me je zopet pograbila fotografska mrzlica in želja po zvoku zaklopa. Škljoc!

Prva fotografija, ki ni nastala naključno in prva po eno urnem kolesarjenju v gozdu, kjer več kot očitno nisva vedela kje sva.

Malo igranja v PSu, in rezultat je fotografija ob sončnem vzhodu/zahodu. Vsaj po mojem skromnem mnenju.

Hiša, ob cesti. Malenkost neostra, ker nisem ustavil.

… ko sva se že peljala proti domu.

If this one doesn’t scare you, you’re already dead!

Bil je petek in bil je trinajsti. Teden kasneje je na Kanalu A 5. del znanega slasherja Friday the 13th, z naslovom A New Beginning. Ko koj kmalu ugotovim, zaradi česa bo v tem delu tekla kri, me prešine misel, da imam nekje na novem disku sveže prenešeno zbirko Phantasm. Lep čas nazaj so dele enega za drugim vrteli na TV3. Minilo je par let, zdaj pa me je film spet navdušil. In po naravnost smešnem koncu 5. dela Petka trinajstega je ravno prav prišel kakšen film, ki je prvi v seriji in njegov motiv še ni izžet.

Don Coscarelli je z borimi 300 000 dolarji leta 1979 uspel posneti film, ki je tedaj požel veliko uspeha, upravičeno. Tistih par igralcev, ki jih je imel na voljo, je postavil v majhen kraj v ZDA. Zgodba nas postavi na pokopališče, kjer pri spolnem aktu zalotimo Tommya in neimenovano punco, ki Tommya kaj kmalu zakolje. Hkrati vidimo, da je punca krinka Visokega moža. Naslednji prizor prikazuje Jodya, ki pomenkuje z Reggijem o Tommyevi nenadni smrti, ki naj bi bila samomorilske narave. Jodyu sledimo v mavzolej, ki iz različnih koncev sliši glasove. Preseneti ga Visoki mož, ki ga obvesti, da se bo pogreb pričel. 

Na drugi strani spoznamo Mika, ki skrivoma opazuje pogreb in zapazi Visokega moža, kako spravlja krsto v mrtvaški avto (krsto je prej nosilo 6 ljudi). Kar se da hitro se odpelje proč. Oglasi se pri prijateljici, želi govoriti z njeno babico, ki naj bi bila neke vrste jasnovidka. Prepričata ga, naj spravi roko v črno skrinjico, ki roko zagrabi in je ne izpusti. Ko se Mike dokončno umiri, skrinjica popusti in roko z lahkoto dobi ven. Tu se Mike nauči, da mora najprej premagati strah, šele nato nasprotnika.

Kasneje se tudi Jody zaplete z isto žensko kakor Tommy, vendar ga zmoti Mike in ženšče čudoma izgine. Mike večkrat zasliši glasove. Odločen se spravi do mavzoleja, kjer ga preganja srebrna krogla; ta ubije upravnika (vsaj kot to si ga razlagam), pojavi pa se tudi Visoki mož. Tommyu uspe, da mu odseka par prstov, in enega izmed njih, čeprav okrvavljenega z rumeno krvjo, odnese domov kot dokaz Jodyu, da je nekaj hudo narobe. Začne se borba Jodya, Mika in Reggija proti Visokemu možu. Med tem banda treh ugotovi, čemu Visoki mož sploh pobija. Izkaže se, da njegovemu planetu primanjkuje delovne sile in prišel je po nove sužnje. Za trenutek Mike celo stopi v interdimenzionalni portal, zaradi česar tudi ugotovi namere Visokega moža.

Očitno je, da ta film ni slasher, vsaj tak tipičen ne. Za razliko od poblaznelih najstnikov (če jih uspe toliko preživeti, da lahko o njih govorimo v množini) ki v večini slasherjev bežijo za svoje življenje, se v tem filmu soočimo z odločnim nastopom proti antagonistu, kjer ti ne bežijo, temveč se borijo za življenje. Zgodba je po svoje dokaj izvirna – glede na to, da so v tistem času na sceni morili predvsem sprevrženi psihopati – a je vseeno tudi precej enostavna. Kar je od grozljivk sicer pričakovati. O Visokem možu bi se dalo debatirati. Njegova vloga je precej interesantna, in sicer kaj počne na onem svetu, ne na tem.

Poleg tega se v filmu pojavijo nekateri elementi, ki bi jih bilo bolje razvijati, nekatere pa bi bilo bolje opustiti. Jasnovidka, ki jo obišče Mike bi lahko imela večjo vlogo pri celotnem razvoju dogodkov, predvsem pri razlaganju pomena Visokega moža, njegovih sužnjev in srebrne krogle. Tistih pet minut, ki jih ji je film namenil bi brez skrbi podaljšali. Mike bi dobil boljše odgovore, pa tudi gledalci. Visokega moža bi tudi lahko pokazalo kdaj s svojimi ljudmi oz. njegovimi sužnji v beli sobi z interdimenzionalnim portalom. Tako pa smo videli sode polne sužnjov in odprtje portala, šele po tem pa se je prikazal Visoki mož, kar je sicer nelogično. Če se je portal odprl, se je odprl z razlogom, ker je bilo sužnjev dovolj, kar pa pomeni, da je naloga Visokega moža opravljena – a skozi portal ni nikoli stopil …

To in dogodki na čistem koncu filma nam nakazujejo, da obstaja možnost za sekvel. In sekvel je bil. Pa ne en, temveč trije. Govorice so tudi o četrtem. A baje se ne približajo kvaliteti prvega. Razmuljivo. Redkokdaj se.

Srečno v 2009!

Če se spomnite objave iz prejšnjega leta, veste, da je bilo kar nekaj visoko-letečih zaobljub. Nekatere izpolnjene, nekatere ne. Zato prvo analiza.

• nadaljeval z blogom – ✓
• naredil nekaj, kar mi bo popolnoma spremenilo življenje (še ne vem, kaj) ✗
• še naprej pridno fotografiral in nadgrajeval znanje ✓
• pridobil znanje o web 2.0 aplikacijah ✓
• prebral nekaj angleških knjig ✓
• zaslužil prvo plačo ✓
• začel z rekreacijo ✗

Očitno je, da je blog ostal, torej pri prvi točki ni debate. Pri drugi tudi ne, kajti če bi do take spremembe prišli, bi bili prvi, ki bi vedeli. O tretji točki tudi ni veliko povedati, sami ste videli, da je bilo kar nekaj fotografij objavljenih. Web 2.0 aplikacije sem spoznal (Twitter, Flickr če smo natančni), nekaj je bilo o tej temi tudi objav. Manjkale so objave o prebranih knjigah in pri tej točki boste morali preprosti verjeti, da sem jih nekaj pa le prebral. Plača je padla preko študenta, poleg tega pa še štipendija. Rekreacija je ostala zadaj in bo tam tudi ostala.

Letošnjih zaobljub bo manj, bodo pa malenkost težje. Vsaj mislim da. Zapovedi so sledeče:

• nadaljevati z blogom
• spisati program, ki ga bo lahko uporabil še kdo drug poleg mene
• (online) inštrukcije matematike in z njo povezanih predmetov

Glede na malo število teh zaobljub predvidevam, da bom hitro gotov. A trenutno sem brez idej, kaj bi še dodal na seznam.

Kako pa kaj vaš seznam?

Kaka dva meseca nazaj, veste, me je pot ponesla v deželo vzhajajočega sonca (nadalje smo ugotovili, da tega izraza tam pač ne uporabljajo). Ker se zna 10 urni let vleči, sem se odpravil oborožen do zob, z The Economistom in WIRED magazinom.

A kakor je že iz naslova razvidno, me je prepričal The Economist.

Finančna kriza in recesija sta temi, ki spremljata večino člankov. Zdi, da je tega dovolj na vsaki radijski frekvenci, vsakem televizijskem kanalu, vsaki internetni povezavi – na vsakem koraku skratka. A vse to je v veliki meri zelo senzionalistično; hkrati pa se o tem poroča kot o črni kroniki – navajanje števila ropov, prometnih nesreč, umorov … Morda kdo poreče, kaj pa razlikuje trg od črne kronike: nacionalizacije, padci borznih indeksov (in s tem samih delnic), stečaji … 

Načeloma ni razlik, vsaj dokler govorimo v mejah normale. Če je v danem obdobju povprečno število ropov na dan 200, ne gre iskati vzrokov v družbi. Ko znotraj tega obdobja statistika enega ali parih dni občutno preseže meje povprečje (recimo 600 ropov na dan), je za razliko med povprečjem in trenutno številko kriv nek zunanji faktor. Na trgu je zadeva popolnoma enaka. V danem obdobju je povprečno število stečajev na mesec 500, nato pa poskoči na 1500, 2000 ali več. Čeravno vedo pri sunkovitih poskokih statistike v črni kroniki razni strokovnjaki povedati marsikatero nebulozo, se tega pri finančni in tržni krizi vzdržijo. Morda je prav tako. Zato pa to dejavnost prevzamejo ljudje, ki ne le, da znajo pravilno anazlizirati statistiko in jo logično povezovati z ostalimi, ampak znajo za temi podatki poiskati tudi ostale faktorje, dejavnike, vplive in nenazadnje, ljudi. In ti, ki to znajo so pisci Economista.

Morda to daje občutek, da je Economist zgolj poslovni, finančni in ekonomski cajtung. Dejansko sta poslovni (Business) in finančno-ekonomski (Finance and economics) zgolj dve izmed 16 rubrik (prva reportaža, Evropa, Velika Britanja, Bližnji Vzhod in Afrika, Združene Države Amerike, posebna reportaža, Amerika, Azija, Mednarodno, Posel, druga reportaža, finance in ekonomija, znanost in tehnologija, knjige in umetnost, nekrolog, ekonomsko-finančna statistika). Reportaže (briefings) so ponavadi kronologi kakega določenega dogodka ali trenutnega stanja na kakem območju ipd. Posebna reportaža je enovit del znotraj revije, ki v obsegu šteje med 15-20 strani. Pred kratkim je bila reportaža na porušeno gospodarstvo, kasneje o Rusiji, zdaj o Indiji. Znotraj te rubrike ni zgolj en članek, marveč več kratkih, ki pokrivajo različne teme.

Pojavi se problem, ker je revija tednik in zaradi takega obsega nikakor ne morem prebrati vsakega članka. Kar je najbolj aktualno je seveda na začetku vsake rubrike in ponavadi zaseda par strani, včasih manj, včasih več. Objave nastanejo na osnovi statistik, podatkov, raziskav, ki so do potankosti interpretirani. Sarkazem po večini ni uporabljen, tam kjer pa je, pa popolnoma doseže svoj namen. Eden izmed takih je definitivno sledeči stavek:

“China celebrated the 60th aniversary of the United Nations Declaration of Human Rights by arresting dozens of peaceful protesters.”

Pristop do razloženih in opisanih situacij kritičen, a vljuden. Kolikor sem prebiral ostale velike novičkarske portale, nikjer nisem zasledil uporabe predpone Mr (gospod). V Ekonomistu je ta strogo uporabljen, kadar je omenjen zgolj priimek (Mr Obama); kadar pa je izpisano celotno ime, Mr odpade (Barack Obama). Praksa, ki bi jo lahko prevzelo več medijev, ker izraža nek osnoven vljudnosti odnos do omenjene osebe.

Sicer se zdaj zdi, kot da sem popoln pristaš te revije in jo bom zagovarjal za vsako ceno. Nič ne morem reči, kajti vse do zdaj mi je bilo všeč. Če bi bila težava v vsebinskih napakah, bi to nekoliko težje odkril, glede na to, da ravno ne poznam zakonov ekonomije in niti ne morem odgovarjati na argumente, ki jih revija podaja. Po drugi strani je pa to priložnost, da v svet ekonomije zajadram in s tem morda tudi v svet finančništva in vlaganja. Morda.

Na Diggu se je pojavil posnetek, Sarah Palin Got Pranked. Gre za izjemno delikatno situacijo, v kateri se znajde kandidatka za podpredsednico ZDA; pokliče jo namreč nek gospod, ki trdi, da je Nicolas Sarkozy in naivna Sarah, ki že tako ne dobiva kaj prida komentarjev glede njene razgledanosti, inteligence in pameti, pade na finto. Vredno ogleda oz. bolje rečeno poslušanja. Daily Kos ima prav, EPIC FAIL!

Click here to view the embedded video.

Tukaj pa je še besedilo

BlogActionDay. Na tisoče piscev. Še več sporočil – med njimi tudi moje.

Nekako verjamem, da bo danes ogromno sporočil, kjer bodo vsi zgolj pomiljevali revne, prezirali bogate, krivdo valili na nesocialno državo, ipd.

Pa je vse to upravičeno? Je res nek premožen Nemec kriv za bedo v Nigeriji, v Čadu, v Sudanu? Je kriv za reveže znotraj svoje države? Ali pa vse to izhaja zgolj iz tistega starega socialističnega prepričanja, da je biti bogat pokvarjeno in vsega prezira vredno? Iz socialističnega prepričanja, da smo vsi enaki, medtem ko vemo, da nismo. Da morajo vsi zaslužiti enako, čeprav so eni bolj sposobni od drugih. Da lahko vsakdo vodi multinacionalko, medtem ko imajo le eni sposobnost pravilnega in odgovornega odločanja. Še enkrat se zdaj vprašajmo. Si nek sposoben in premožen Nemec zasluži, da posluša kritike na račun revežov, bodisi v kaki afriški državi, bodisi v Nemčiji?

Preden se podam v kako bolj razgreto razpravo, bi rad razčistil, kaj sploh je beda revnih oz. sama revščina.

Gre za dve vrsti revščine:

• revščina v bivših koloniziranih državah in v državah v razvoju
• revščina znotraj razvitih držav

Bivše kolonizirane države in države v razvoju

Ali so za revščino v koloniziranih državah in v državah v razvoju krive razvite države? Ne. To govorim predvsem na podlagi Etiopije, ki je ena redkih nekoloniziranih držav v Afriki … pa še vedno sodi med najbolj revne države. In zato ni kriva neugodna lega, pomanjkanje naravnih bogastev – Japonska je ravno tako v taki situaciji, pa je ena najbolj razvitih držav. Potem je tu še Hong Kong (spada sicer pod LR Kitajsko), ki ga je nekoč kolonizirala Velika Britanija.

Rekel bi, da mora vsak narod priti skozi fazo razvoja, ko preide iz primitivnega komunizma do pravne države, bodisi socialistične bodisi kapitalistične. Iz zgodovine je znano, da se je primitivni komunizem razvil v fevdalizem, kasneje pa je z revolucijami prišlo do preobratov.

Ko so se afriške države v prejšnjem stoletju pričele izvijati izpod krempljev kolonialistov, so postale samostojne. Sicer imajo instrumente pravne države, ampak narod sam je še globoko v primitivnem komunizmu. Narod se mora razviti. Na tej poti pa so revščina, nepravica, strah in trepet. Ampak to fazo so prestali vsi narodi. Hipokritični smo, ko se zgražamo nad situacijo v Afriki, medtem ko so naši prapra-dedje prešli skozi enako fazo, pa se nanje nikoli ne spomnimo skozi tako prizmo.

Precej zanimiva je Indija; država, ki se razmeroma hitro razvija, postavlja industrijske obrate, elita kopiči denar, reveži capljajo v ozadju in delajo za trakom. Le kaj se je dogajalo kakih 200, 300 let nazaj v Franciji? Enako. In upam si trditi, da bo indijski socialni program dobil spremembe in tako se bo država bolj približala ostalim razvitim državam.

Še enkrat. Je kriv Nemec za reveža v Čadu, Sudanu, Nigeriji? Mislim, da sem dovolj nazorno pokazal, da ne.

Revščina znotraj razvitih držav

Ko narod preživi prej opisano fazo razvoja lahko govorimo o civiliziranem narodu. O narodu, kjer imajo pravico za svoj žarek sonca in prostor na Zemlji vsi, pametni in neumni, pohlepni in skromni, verni in neverni, zaposleni in nezaposleni, moški in ženske, povprečni in izstopajoči in nenazadnje, bogati in revni in kjer eni poskrbijo za druge in vice versa, a ne glede na to, kakšni so. Da pa je to mogoče, potrebujemo instrumente, ki z ljudmi delajo neodvisno od svojih prepričanj. Govora je o popolni državi. Take države še danes ni, ampak veliko je takih, ki so izjemno blizu temu opisu. Instrumenti v teh državah še vedno delujejo za večino in ne za vse. Včasih je to 0.1%, včasih 49% populacije.

V obeh primerih so potrebne spremembe, v enem manjše, v drugem bolj radikalne. Ampak instrumenti morajo na vse ljudi gledati enako. Tako bo vsem enako sojeno, vsi bodo imeli pravico do šole itd. Zato se mu tudi ideja o progresivnem obdavčenju, ki ga uvaja Barack Obama zdi nekoliko nepravična, je pa po drugi strani nujna, da se tisti na robu rešijo iz zagate. Po uvedbi take reforme bi po mojem mnenju moralo miniti nekaj časa, potem pa bi se morali vrniti na proporcionalen način obdavčevanja.

Kar hočem povedati je, da ti instrumenti ne morejo delovati črno-belo in znotraj striktno določenih meja ampak se morajo prilagajati trenutnemu stanju neke skupine ljudi na ta način, da jim zagotovijo prej omenjeno: pravico do svojega žarka sonca in prostora na Zemlji.

Pa se sedaj vprašajmo. Je kriv bogat in premožen Nemec za bedo revnih Nemcev? Ne, glede na to, da plačuje davke, ki se iztekajo v blagajno socialne podpore.

Takole, dober teden me ne bo, ker se bom mudil na Japonskem. Gre namreč za mednarodno izmenjavo. Upam, da bom uspel dobiti kak dober posnetek, do takrat pa Sayonara.

Nikakor ne mislim, da sem s tem izborom odkril toplo vodo. Vemo, obstaja izjemno veliko spletnih portalov, ki ponujajo velik asortimat iger(Miniclip, AddictingGames, 2FlashGames, OneMoreLevel, Friv itd.). Najti najbolj privlačne, interesantne, drugačne, nenazadnje tudi intelektualne in take, ki se ponašajo s sloganom “think out of the box” pa zna včasih biti problem.

Nekatere igre so že prava klasika, nekatere so nove, vsem pa je skupno eno – so izjemne.

Spin the Black Circle

Nadzorujete pozicijo črnega kroga (Black Circle) in posredno vplivate, da gravitacija deluje na različne načine znotraj kroga.

Boxhead The Zombie Wars

Izdana nekje v pomladi in je izjemna naslednica uspešne branže Boxhead. Igra je po vsebini precej primitivna, ampak vse možne variante destrukcij in nasploh vsega masakra naredijo to igro zanimivo.

Dogfight 2 – The Great War

Ena redkih iger s tematiko prve svetovne vojne in prinaša dober spopad v zraku.

Grid16

Kombinacija različnih iger, ki preizkuša vaše reflekse in kako hitro se lahko prilagodite na zmeraj hitrejši tempo in hitro menjavanje iger.

The Missile Game 3D

V prvi osebi vodite raketni izstrelek in čeprav se zdi začetek težak, se vam bo v primerjavi s kasnejšimi stopnjami zdel lažji kot priprava pasulja.

Winterbells

Ferry Halim sodi v sam vrh “out of the box” ustvarjalcev spletnih iger in odličen prikaz tega je igra Winterbells. Ideja je preprosta, a izvirna. Pobirajte zvončke in ptičke in dosegli boste vrtoglave rezultate. Za čas svoje forme sem dosegel par bilijard visoke rezultate.

Onslaught

Kar je Command and Conquer v namiznih strategijah je Onslaught v spletnih Tower defense zvrsti. Sprva majhen asortimat orožja kaj kmalu preraste v ogromno barako s vsemi tipi orožja in pomembneje, raznimi oblikami kombiniranja med orožji in nadgrajevanja.

Asteroids Revenge III

Sicer nisem nek hud pristaš iger izven naše atmosfere – z izjemo Half Life, se razume – ampak tale mi je bila všeč zaradi preprostosti in hkrati dobrega koncepta bojevanja.

Takole, izbranih je bilo 8 iger in ko se jih naveličam, sledi drug seznam, do takrat pa uživajte ob teh.

Po precej razburljivem septembru zaradi arogantnih, nesposobnih in povrhu še nesramnih ljudi na firmi SOLO.si je zadeva prišla do konca.

Točnega števila klicev več ne pomnim, ocena je nekje okoli 10. Izgubljeni živci in jeza so nepopisni.

Pravzaprav sem potem, ko so mi vrnili denar rinil glavo skozi zid z mislijo, da bom pa tokrat le dobil naročeno. A izkazalo je, da tisto ženšče na drugi strani žice v času enega tedna ni mignilo s konico mezinca za napredek in tako sem po dolgem eksodosu le prišel do enega izmed redkih odgovorov namesto obljube na firmi SOLO.si: Alternativni artikel ni naročen.

Na vprašanje kje je gospa, ki je to urejala, sem dobil odgovor, ki me je šokiral in vedel sem, da imam opravka z enakim idiotizmom kot prejšnjič; z osebo, ki rad zastavlja svoje roke in po novem tudi roke drugih – omenjal je namreč zavijanje roke tej ženski.

Glejte, jaz ji bom rekel, naj vas pokliče, ne bom pa ji zvil roke na hrbtu, če ne bo hotela.

Iz citata na levi je razvidno, da nimamo opravka zgolj z bando nesposobnih, neusposobljenih, počasnih, nekompetentnih ljudi, ampak tudi z bando, ki verjetno niti prve strani poslovnega kot osebnega bontona niso povohali, kaj šele pogledali.

Nekako sem prišel do zaključka, da ne gre za neko izjemno sofisticirano firmo ampak za firmo, ki ima pred sabo mogotca Email.si d.o.o., kateri med drugim nima najbolj urejenih zadev pri varnosti svojih email storitev, za sabo nekega neodgovornega šefa, ki mu je za staž firme malo mar. Slab šef pomeni slabe delavce in točno taka je tu situacija. To ni firma z zaposlenimi, ki vedo, kaj je njihova naloga, ki vedo, kaj lahko in česa ne smejo, ampak firma, kjer lahko vsak počne s strankami, kot se mu zdi. Četudi to pomeni ponujanje zvijanjanja rok.

Če to bere kdo od zaposlenih na tej firmi ga prav lepo vabim med komentarje. A nekako imam pred sabo dve viziji; bodisi komentarja ne bo ali pa bo napad ad hominem. Žal sem takšno predstavo dobil o tem podjetju in skorajda ni možnosti, ki bi me prepričala v nasprotno in vedite, da bom to zadevo predstavil vsakomur, ki se zgolj rahlo zanima za nakup pri vas.

Preden kupujete pri SOLO se vprašajte: “Ali sem res tako bogat, da bi tako poceni kupoval” [vir]

SOLO.si se je končala z epilogom, ki zanje ni bleščeč. Izgubili niso le enega kupca, ampak verjamem, da tudi več ostalih potencialnih. In kolikor mi je znano, moj primer ni edini. Najde se še precej pripomb zoper to “brilijantno” firmo. Na Slo-Techu se tako vidi, da dosti kupcev ni zadovoljnih z nakupi in odnosom do strank, prav tako na forumu Alter.si zasledimo kar precej pripomb, zoper zoper slabega odnosa s strankami.

Kar se tiče strojne opreme in ponudbe so me tu presenetili iz Elektronika.si, kjer sem artikel prejel celo prej, kakor pričakovano. En velik plus za Eleketronika.si, en izjemen minus za SOLO.si

Pred časom smo doživeli novo sezono Prison Breaka in kakor je v navadi, sem želel pogledati na TVju. A je bila zgodba takšna, da sem par dni nazaj formatiral in je odšel profil nVidia Control Panel v maloro. Pa se je zgodila neprijetnost, rezultat naklučja in neprevidnosti – sveže opražen TV-Out.

Pa sem pogledal prva dva dela na računalniku, kasneje pa je padla odločitev za novo kartico, ATi Radeon HD 3850 imenovano. Ceneje.si je svetovalo trgovino SOLO.si. Slišal sem že za njih, izkušenj z njimi pa še nisem imel. A vse je enkrat prvič.

Edina napaka na moji strani je bila ta, da sem artikel plačal s kreditno kartico. Glede na to, da sem navajen prakse z eBaya in Amazona in zanesljivosti, ki prihaja s tem, sem tudi tukaj uporabil to možnost. Žal me je to kasneje stalo veliko živcev.

Naročil in plačal sem 6. septembra. V njihovem interfacu je ves čas pisalo, da je naročilo v obdelavi. Nekje 10. septembra sem prvič zavrtel njihovo modro, brezplačno številko. Bil sem prijetno presenečen, nek gospod mi je zagotovil, da bo še isti dan kartico odposlal in da jo naslednji dan, 11. septembra lahko že pričakujem. A glej ga zlomka, kartice ni. Spet vrtim številko in tokrat nastopim že z nekoliko bolj ostrim tonom, češ, kaj se imajo z mano zajebavati. Tip odvrne, da ne ve, kaj je z mojim naročilom in da je nemogoče, da bi mi včeraj zagotovil, da bom danes dobil kartico; vseeno pa reče, da bo povprašal, kdo mi je to rekel. In nekako sem dobil idejo, da bi pa kako ime le lahko dobil. Osel gre le enkrat na led in pri drugem klicu že ne bom ostal brez imen in v temi. In izvem, da sem govoril z Valterjem (pogosto ime zadnje čase )

Prišel je vikend in sem počakal na naslednji teden – na strani je sporočilo še vedno v obdelavi. Nekje sredi tedna pa sem imel vse te nesposobnosti dovolj. Poklical sem jih in na zvezo dobil neko žensko, ki pravi, da je “nekaj čudnega s tem naročilom.” in mi je zatrdi, da me pokliče nazaj čez 10 minut. Šur. Mine ura in pol, pa še vedno ni odgovora. Razjarjen kličem nazaj, kjer dobim nekega tipa, ki mi pove, da me bo poklical nekdo z alternativo čez pol ure. Ker sem nekako slutil, da so cepljeni proti hitrosti, sem ga povprašal, kako mi bo zagotovil, da bo tisti nekdo res klical čez pol ure. Tukaj sem doživel najhujše presenečenje, ko je izjavil da “lahko pridem tja in mu izvijem roko.”

Jaz ne vem, kako naj vam drugače zagotavljam, da vas bo poklical, kakor pa da vam obljubim. Ali pa če pridete sem in mi izvijete roko.

Čeprav je bil v te pol ure tako prepričan, da je zastavil svojo roko, klica seveda nisem dobil. To je pa spodbilo sodu dno. Klicarim, sedaj že šestič, in nemudoma zahtevam nadrejenega. A nikakor ga ne morem dobiti. Naneslo pa je, da se je javila ista gospa, ki je prej zagotovila, da me bo poklicala čez 10 minut. Zadeva postane še hujša, ko mi reče, da sem neproduktiven v komunikaciji. Neproduktiven? Jaz? Ki sem njih klical 6 krat. Zdaj mi je bilo zadosti. Zagrozil sem jim z Uradom za varstvo potrošnikov, s televizijskimi in časopisnimi hišami in vsesplošno štalo. Da moram klicati šestkrat, da izvem, da nekega artikla ni na zalogi in da mora za to miniti skoraj dva tedna. Pa ja vendar nimate skladišča, velika za celo Slovenijo, da bi morali tako dolgo iskati. Gospa ponudi, da mi vrnejo denar nazaj in takoj pristanem.

Kliče me čez pol ure, pravi, da je našla alternativo, pa ji rečem, naj kliče naslednji dan.

Na moje veliko presenečenje, je gospa poklicala. Tu se vidi, kako pomaga, če človek zagrozi z institucijami. Pravi, da bodo kartico poslali v petek, 19. septembra. Opomnim jo še, da bom to kartico plačal po povzetju, ker imam dovolj trepetanja, kaj je z mojim denarjem.

Danes je 21. september. Denarja še nimam vrnjenega, nove kartice še ni na pošti. V kolikor v ponedeljek ne bo denarja, se bojim, da bom moral zopet vrteti številko.