Sicer nisem med najhitrejšimi, niti med najkvalitetnejšimi, se pa bom poskušal potruditi, da predstavim kar se da objektivno nov del meni izredno ljube franžise, ki jo nekateri obsojajo, da obstaja le še kot krava molznica, ki pa se ji počasi približuje neljuba smrt.

Igro sem kupil, všeč mi je celotna franšiza in si zasluži. San Andreas nisem kupil in še do danes mi je žal. Bila je dobra igra. Kaj dobra, perfektna. Vice City si lastim, GTA III spet ne. Ampak tam so že drugi razlogi; franšize ob izidu tretjega dela namreč sploh nisem poznal.

Ko danes že tretji dan preigravam, sicer bolj po malo, se mi poraja par vprašanj. Je to GTA, ki smo ga vajeni ali je to GTA, ki smo ga pričakovali. Ali pa morda nič od tega?

Zgodba 

Niko Belić/Belic, Srb po narodnosti, se odpravi v obljubljeno deželo po razkošje, ženske in osebni uspeh. Začenja z dna družbene lestvice in skuša uspeti. Carl “CJ” Johnson je zbežal, ko so mu ubili brata. Niko Belić je zbežal pred neugodnimi okoliščinami, ki so imele za posledico, da so ga nepravilni ljudje črtali iz seznama. Kasneje izvemo še, da išče odgovore iz vojne preteklosti. Dejstvo je, da je Niko takoj, ko stopi na ameriška tla, pripravljen poprijeti za vsako delo … Kot da tega nismo vajeni že iz prejšnjih izdaj

Način igre / igralnost

Wikipedia kliče to igro sandbox-style. Obenem pa je tudi GTA eden izmed glavnih predstavnikov tega žanra iger. Sicer še to ne pomeni, da lahko počnemo vse, kar se nam zahoče, smo pa dovolj blizu. Vprašanje je, če se je ta svoboda ohranila tudi v GTA IV. Kolikor sem do sedaj preigral, bi rekel, da se je izboljšala. Nič več nimamo telefona, ki klice le sprejema, kličemo lahko naokrog kadarkoli se nam zljubi, čeprav največkrat naletimo na telefonski predal, pri katerem pa Niko bolj kot ne skopari z besedami.

Način pretepanja so spremenili in obenem dodali health-bar nasprotnika. Spremenjena je tudi uporaba orožja, tako da je streljanje prvo-osebno (first-person shooter).

Obiskovanje restavracij je stalnica že od San Andreas. Kdaj pa kdaj odigramo pikado ali podiramo keglje. Kar pa je v San Andreas bilo, pa tu ni več, so sposobnosti, ki smo jih nabili tekom igre: motociklistični in avtomobilistični manevri, nabildanost, kondicija, kapaciteta pljuč, izgled in debelost. 

Overall je koncept ostal enak. Furamo se od ene lokacije do druge. Zdaj nas lahko med temi lokacijami prevaža taksi, ki nam zaručana par dolarjev več, če želimo furo kar preskočiti in se znajti na cilju. Opazil pa sem še, da občasno postavljeni pred izbiro, kaj bomo storili s kakim sovragom. Nisem pa še preigral toliko, da bi videl, kako različne odločitve vplivajo na tok dogodkov. Če je končni izid drugačen, vsa čast in hvala razvijalcem. Če ne pa … why bother?

Grafični model

Grafični model je v prejšnjih treh izdajah načeloma ostal enak. Doživel je nekaj popravkov, to pa je tudi to. Štirica je na pladnju prinesla novo grafično srčiko, ki pa bi lahko bolj dodelali.

Avtomobili in okolica so dobro izpopolnjeni. Vendar ko se furaš pod železnico, je senca, ki pada na cesto ena velika polomija. Če bi primerjal, bi lahko rekel, da imajo švicarski siri v povprečju manj lukenj kot ta senca. A tokrat ne govorim o luknjah kot o softverskih hroščih ampak o dejanskih luknjah. Na grafične pogone se ne spoznam in ne vem natančno, kako delujejo, vendar pa vem, da se take luknje da zaflikati. 

Kar manjka pri nastavitvah je AA, anti-aliasing ali glajenje robov. Zasledil nisem niti AS, anisotropic filtering ali anizotropičnega filtriranja. Sicer bolj malo poznam delovanje tega sistema, a kolikor vem, naj bi šlo za filtriranje tekstur, kar bi morda lahko izboljšalo sence.

Fizikalni model

Igralci so skozi razvoj iger večkrat godrnjali nad nemogočim v igrah. Na mestu je vprašanje, kaj natančno je nemogoče v Sci-Fi igrah tipa Doom ali Half-Life. Čeravno nam je všeč surrealistična vsebina, pa bi radi, da se pojavlja v okviru Newtonovih teoromov. Je pa spet vprašanje, če pride taka vsebina potem do izraza.

Res je, da v GTA surrealističnih vsebin skorajda ni. Morda je skok z višine 100m v San Andreasu bil privlečen za lase. Presenetil je tudi jetpack, čeprav je res, da kadar gre za izume vojske, nikoli ne moremo z zagotovostjo trditi, kaj je surrealistično in kaj ne.

Izjemno je dodelano obnašanje avtomobila, ki ga ne moremo kar tako sukati in se obnašati kot mali bogovi na cesti. Če hočemo zvoziti ovinek moramo bodisi izjemno upočasniti z navadnimi zavorami ali pa tvegati z ročno zavoro, ki nas največkrat preveč zasuče, da bi lahko mirno peljali naprej. Ob hudih trkih nas vrže iz avtomobila, zato bi predlagal, da se Niko priveže, ampak očitno varnostnih pasov doma ni poznal.

Wrap-up

Opisov po spletu nisem prebiral, preden sem igro naročil. Nakup je bil tako samoumeven, da za trenutek nisem okleval, preden sem oddal naročilo. Pa to obžalujem?

GTA IV ni kot njeni starejši bratje. Zgodba je zastavljena drugače, izboljšan je način igre, grafična srčika. Pregled nad vsem ima fizikalni model, ki skrbi, da poteka vse v okviru 300 let starih teoremov.

Z GTA IV smo dobili dobro grafiko in fizikalni model, ki je tako dober, da glava peče.

Je to sploh še igra? Ali je morda simulacija? In na koncu vseh koncev, je to sploh še GTA?

Ni! Vsaj tak ne, kot smo ga vajeni. Nismo več bogovi in verjetno ne bomo več. Pa bomo kljub vsemu igrali? DA.

Kaka dva meseca nazaj, veste, me je pot ponesla v deželo vzhajajočega sonca (nadalje smo ugotovili, da tega izraza tam pač ne uporabljajo). Ker se zna 10 urni let vleči, sem se odpravil oborožen do zob, z The Economistom in WIRED magazinom.

A kakor je že iz naslova razvidno, me je prepričal The Economist.

Finančna kriza in recesija sta temi, ki spremljata večino člankov. Zdi, da je tega dovolj na vsaki radijski frekvenci, vsakem televizijskem kanalu, vsaki internetni povezavi – na vsakem koraku skratka. A vse to je v veliki meri zelo senzionalistično; hkrati pa se o tem poroča kot o črni kroniki – navajanje števila ropov, prometnih nesreč, umorov … Morda kdo poreče, kaj pa razlikuje trg od črne kronike: nacionalizacije, padci borznih indeksov (in s tem samih delnic), stečaji … 

Načeloma ni razlik, vsaj dokler govorimo v mejah normale. Če je v danem obdobju povprečno število ropov na dan 200, ne gre iskati vzrokov v družbi. Ko znotraj tega obdobja statistika enega ali parih dni občutno preseže meje povprečje (recimo 600 ropov na dan), je za razliko med povprečjem in trenutno številko kriv nek zunanji faktor. Na trgu je zadeva popolnoma enaka. V danem obdobju je povprečno število stečajev na mesec 500, nato pa poskoči na 1500, 2000 ali več. Čeravno vedo pri sunkovitih poskokih statistike v črni kroniki razni strokovnjaki povedati marsikatero nebulozo, se tega pri finančni in tržni krizi vzdržijo. Morda je prav tako. Zato pa to dejavnost prevzamejo ljudje, ki ne le, da znajo pravilno anazlizirati statistiko in jo logično povezovati z ostalimi, ampak znajo za temi podatki poiskati tudi ostale faktorje, dejavnike, vplive in nenazadnje, ljudi. In ti, ki to znajo so pisci Economista.

Morda to daje občutek, da je Economist zgolj poslovni, finančni in ekonomski cajtung. Dejansko sta poslovni (Business) in finančno-ekonomski (Finance and economics) zgolj dve izmed 16 rubrik (prva reportaža, Evropa, Velika Britanja, Bližnji Vzhod in Afrika, Združene Države Amerike, posebna reportaža, Amerika, Azija, Mednarodno, Posel, druga reportaža, finance in ekonomija, znanost in tehnologija, knjige in umetnost, nekrolog, ekonomsko-finančna statistika). Reportaže (briefings) so ponavadi kronologi kakega določenega dogodka ali trenutnega stanja na kakem območju ipd. Posebna reportaža je enovit del znotraj revije, ki v obsegu šteje med 15-20 strani. Pred kratkim je bila reportaža na porušeno gospodarstvo, kasneje o Rusiji, zdaj o Indiji. Znotraj te rubrike ni zgolj en članek, marveč več kratkih, ki pokrivajo različne teme.

Pojavi se problem, ker je revija tednik in zaradi takega obsega nikakor ne morem prebrati vsakega članka. Kar je najbolj aktualno je seveda na začetku vsake rubrike in ponavadi zaseda par strani, včasih manj, včasih več. Objave nastanejo na osnovi statistik, podatkov, raziskav, ki so do potankosti interpretirani. Sarkazem po večini ni uporabljen, tam kjer pa je, pa popolnoma doseže svoj namen. Eden izmed takih je definitivno sledeči stavek:

“China celebrated the 60th aniversary of the United Nations Declaration of Human Rights by arresting dozens of peaceful protesters.”

Pristop do razloženih in opisanih situacij kritičen, a vljuden. Kolikor sem prebiral ostale velike novičkarske portale, nikjer nisem zasledil uporabe predpone Mr (gospod). V Ekonomistu je ta strogo uporabljen, kadar je omenjen zgolj priimek (Mr Obama); kadar pa je izpisano celotno ime, Mr odpade (Barack Obama). Praksa, ki bi jo lahko prevzelo več medijev, ker izraža nek osnoven vljudnosti odnos do omenjene osebe.

Sicer se zdaj zdi, kot da sem popoln pristaš te revije in jo bom zagovarjal za vsako ceno. Nič ne morem reči, kajti vse do zdaj mi je bilo všeč. Če bi bila težava v vsebinskih napakah, bi to nekoliko težje odkril, glede na to, da ravno ne poznam zakonov ekonomije in niti ne morem odgovarjati na argumente, ki jih revija podaja. Po drugi strani je pa to priložnost, da v svet ekonomije zajadram in s tem morda tudi v svet finančništva in vlaganja. Morda.

Na Diggu se je pojavil posnetek, Sarah Palin Got Pranked. Gre za izjemno delikatno situacijo, v kateri se znajde kandidatka za podpredsednico ZDA; pokliče jo namreč nek gospod, ki trdi, da je Nicolas Sarkozy in naivna Sarah, ki že tako ne dobiva kaj prida komentarjev glede njene razgledanosti, inteligence in pameti, pade na finto. Vredno ogleda oz. bolje rečeno poslušanja. Daily Kos ima prav, EPIC FAIL!

Tukaj pa je še besedilo

BlogActionDay. Na tisoče piscev. Še več sporočil – med njimi tudi moje.

Nekako verjamem, da bo danes ogromno sporočil, kjer bodo vsi zgolj pomiljevali revne, prezirali bogate, krivdo valili na nesocialno državo, ipd.

Pa je vse to upravičeno? Je res nek premožen Nemec kriv za bedo v Nigeriji, v Čadu, v Sudanu? Je kriv za reveže znotraj svoje države? Ali pa vse to izhaja zgolj iz tistega starega socialističnega prepričanja, da je biti bogat pokvarjeno in vsega prezira vredno? Iz socialističnega prepričanja, da smo vsi enaki, medtem ko vemo, da nismo. Da morajo vsi zaslužiti enako, čeprav so eni bolj sposobni od drugih. Da lahko vsakdo vodi multinacionalko, medtem ko imajo le eni sposobnost pravilnega in odgovornega odločanja. Še enkrat se zdaj vprašajmo. Si nek sposoben in premožen Nemec zasluži, da posluša kritike na račun revežov, bodisi v kaki afriški državi, bodisi v Nemčiji?

Preden se podam v kako bolj razgreto razpravo, bi rad razčistil, kaj sploh je beda revnih oz. sama revščina.

Gre za dve vrsti revščine:

• revščina v bivših koloniziranih državah in v državah v razvoju
• revščina znotraj razvitih držav

Bivše kolonizirane države in države v razvoju

Ali so za revščino v koloniziranih državah in v državah v razvoju krive razvite države? Ne. To govorim predvsem na podlagi Etiopije, ki je ena redkih nekoloniziranih držav v Afriki … pa še vedno sodi med najbolj revne države. In zato ni kriva neugodna lega, pomanjkanje naravnih bogastev – Japonska je ravno tako v taki situaciji, pa je ena najbolj razvitih držav. Potem je tu še Hong Kong (spada sicer pod LR Kitajsko), ki ga je nekoč kolonizirala Velika Britanija.

Rekel bi, da mora vsak narod priti skozi fazo razvoja, ko preide iz primitivnega komunizma do pravne države, bodisi socialistične bodisi kapitalistične. Iz zgodovine je znano, da se je primitivni komunizem razvil v fevdalizem, kasneje pa je z revolucijami prišlo do preobratov.

Ko so se afriške države v prejšnjem stoletju pričele izvijati izpod krempljev kolonialistov, so postale samostojne. Sicer imajo instrumente pravne države, ampak narod sam je še globoko v primitivnem komunizmu. Narod se mora razviti. Na tej poti pa so revščina, nepravica, strah in trepet. Ampak to fazo so prestali vsi narodi. Hipokritični smo, ko se zgražamo nad situacijo v Afriki, medtem ko so naši prapra-dedje prešli skozi enako fazo, pa se nanje nikoli ne spomnimo skozi tako prizmo.

Precej zanimiva je Indija; država, ki se razmeroma hitro razvija, postavlja industrijske obrate, elita kopiči denar, reveži capljajo v ozadju in delajo za trakom. Le kaj se je dogajalo kakih 200, 300 let nazaj v Franciji? Enako. In upam si trditi, da bo indijski socialni program dobil spremembe in tako se bo država bolj približala ostalim razvitim državam.

Še enkrat. Je kriv Nemec za reveža v Čadu, Sudanu, Nigeriji? Mislim, da sem dovolj nazorno pokazal, da ne.

Revščina znotraj razvitih držav

Ko narod preživi prej opisano fazo razvoja lahko govorimo o civiliziranem narodu. O narodu, kjer imajo pravico za svoj žarek sonca in prostor na Zemlji vsi, pametni in neumni, pohlepni in skromni, verni in neverni, zaposleni in nezaposleni, moški in ženske, povprečni in izstopajoči in nenazadnje, bogati in revni in kjer eni poskrbijo za druge in vice versa, a ne glede na to, kakšni so. Da pa je to mogoče, potrebujemo instrumente, ki z ljudmi delajo neodvisno od svojih prepričanj. Govora je o popolni državi. Take države še danes ni, ampak veliko je takih, ki so izjemno blizu temu opisu. Instrumenti v teh državah še vedno delujejo za večino in ne za vse. Včasih je to 0.1%, včasih 49% populacije.

V obeh primerih so potrebne spremembe, v enem manjše, v drugem bolj radikalne. Ampak instrumenti morajo na vse ljudi gledati enako. Tako bo vsem enako sojeno, vsi bodo imeli pravico do šole itd. Zato se mu tudi ideja o progresivnem obdavčenju, ki ga uvaja Barack Obama zdi nekoliko nepravična, je pa po drugi strani nujna, da se tisti na robu rešijo iz zagate. Po uvedbi take reforme bi po mojem mnenju moralo miniti nekaj časa, potem pa bi se morali vrniti na proporcionalen način obdavčevanja.

Kar hočem povedati je, da ti instrumenti ne morejo delovati črno-belo in znotraj striktno določenih meja ampak se morajo prilagajati trenutnemu stanju neke skupine ljudi na ta način, da jim zagotovijo prej omenjeno: pravico do svojega žarka sonca in prostora na Zemlji.

Pa se sedaj vprašajmo. Je kriv bogat in premožen Nemec za bedo revnih Nemcev? Ne, glede na to, da plačuje davke, ki se iztekajo v blagajno socialne podpore.