Po precej razburljivem septembru zaradi arogantnih, nesposobnih in povrhu še nesramnih ljudi na firmi SOLO.si je zadeva prišla do konca.

Točnega števila klicev več ne pomnim, ocena je nekje okoli 10. Izgubljeni živci in jeza so nepopisni.

Pravzaprav sem potem, ko so mi vrnili denar rinil glavo skozi zid z mislijo, da bom pa tokrat le dobil naročeno. A izkazalo je, da tisto ženšče na drugi strani žice v času enega tedna ni mignilo s konico mezinca za napredek in tako sem po dolgem eksodosu le prišel do enega izmed redkih odgovorov namesto obljube na firmi SOLO.si: Alternativni artikel ni naročen.

Na vprašanje kje je gospa, ki je to urejala, sem dobil odgovor, ki me je šokiral in vedel sem, da imam opravka z enakim idiotizmom kot prejšnjič; z osebo, ki rad zastavlja svoje roke in po novem tudi roke drugih – omenjal je namreč zavijanje roke tej ženski.

Glejte, jaz ji bom rekel, naj vas pokliče, ne bom pa ji zvil roke na hrbtu, če ne bo hotela.

Iz citata na levi je razvidno, da nimamo opravka zgolj z bando nesposobnih, neusposobljenih, počasnih, nekompetentnih ljudi, ampak tudi z bando, ki verjetno niti prve strani poslovnega kot osebnega bontona niso povohali, kaj šele pogledali.

Nekako sem prišel do zaključka, da ne gre za neko izjemno sofisticirano firmo ampak za firmo, ki ima pred sabo mogotca Email.si d.o.o., kateri med drugim nima najbolj urejenih zadev pri varnosti svojih email storitev, za sabo nekega neodgovornega šefa, ki mu je za staž firme malo mar. Slab šef pomeni slabe delavce in točno taka je tu situacija. To ni firma z zaposlenimi, ki vedo, kaj je njihova naloga, ki vedo, kaj lahko in česa ne smejo, ampak firma, kjer lahko vsak počne s strankami, kot se mu zdi. Četudi to pomeni ponujanje zvijanjanja rok.

Če to bere kdo od zaposlenih na tej firmi ga prav lepo vabim med komentarje. A nekako imam pred sabo dve viziji; bodisi komentarja ne bo ali pa bo napad ad hominem. Žal sem takšno predstavo dobil o tem podjetju in skorajda ni možnosti, ki bi me prepričala v nasprotno in vedite, da bom to zadevo predstavil vsakomur, ki se zgolj rahlo zanima za nakup pri vas.

Preden kupujete pri SOLO se vprašajte: “Ali sem res tako bogat, da bi tako poceni kupoval” [vir]

SOLO.si se je končala z epilogom, ki zanje ni bleščeč. Izgubili niso le enega kupca, ampak verjamem, da tudi več ostalih potencialnih. In kolikor mi je znano, moj primer ni edini. Najde se še precej pripomb zoper to “brilijantno” firmo. Na Slo-Techu se tako vidi, da dosti kupcev ni zadovoljnih z nakupi in odnosom do strank, prav tako na forumu Alter.si zasledimo kar precej pripomb, zoper zoper slabega odnosa s strankami.

Kar se tiče strojne opreme in ponudbe so me tu presenetili iz Elektronika.si, kjer sem artikel prejel celo prej, kakor pričakovano. En velik plus za Eleketronika.si, en izjemen minus za SOLO.si

Pred časom smo doživeli novo sezono Prison Breaka in kakor je v navadi, sem želel pogledati na TVju. A je bila zgodba takšna, da sem par dni nazaj formatiral in je odšel profil nVidia Control Panel v maloro. Pa se je zgodila neprijetnost, rezultat naklučja in neprevidnosti – sveže opražen TV-Out.

Pa sem pogledal prva dva dela na računalniku, kasneje pa je padla odločitev za novo kartico, ATi Radeon HD 3850 imenovano. Ceneje.si je svetovalo trgovino SOLO.si. Slišal sem že za njih, izkušenj z njimi pa še nisem imel. A vse je enkrat prvič.

Edina napaka na moji strani je bila ta, da sem artikel plačal s kreditno kartico. Glede na to, da sem navajen prakse z eBaya in Amazona in zanesljivosti, ki prihaja s tem, sem tudi tukaj uporabil to možnost. Žal me je to kasneje stalo veliko živcev.

Naročil in plačal sem 6. septembra. V njihovem interfacu je ves čas pisalo, da je naročilo v obdelavi. Nekje 10. septembra sem prvič zavrtel njihovo modro, brezplačno številko. Bil sem prijetno presenečen, nek gospod mi je zagotovil, da bo še isti dan kartico odposlal in da jo naslednji dan, 11. septembra lahko že pričakujem. A glej ga zlomka, kartice ni. Spet vrtim številko in tokrat nastopim že z nekoliko bolj ostrim tonom, češ, kaj se imajo z mano zajebavati. Tip odvrne, da ne ve, kaj je z mojim naročilom in da je nemogoče, da bi mi včeraj zagotovil, da bom danes dobil kartico; vseeno pa reče, da bo povprašal, kdo mi je to rekel. In nekako sem dobil idejo, da bi pa kako ime le lahko dobil. Osel gre le enkrat na led in pri drugem klicu že ne bom ostal brez imen in v temi. In izvem, da sem govoril z Valterjem (pogosto ime zadnje čase )

Prišel je vikend in sem počakal na naslednji teden – na strani je sporočilo še vedno v obdelavi. Nekje sredi tedna pa sem imel vse te nesposobnosti dovolj. Poklical sem jih in na zvezo dobil neko žensko, ki pravi, da je “nekaj čudnega s tem naročilom.” in mi je zatrdi, da me pokliče nazaj čez 10 minut. Šur. Mine ura in pol, pa še vedno ni odgovora. Razjarjen kličem nazaj, kjer dobim nekega tipa, ki mi pove, da me bo poklical nekdo z alternativo čez pol ure. Ker sem nekako slutil, da so cepljeni proti hitrosti, sem ga povprašal, kako mi bo zagotovil, da bo tisti nekdo res klical čez pol ure. Tukaj sem doživel najhujše presenečenje, ko je izjavil da “lahko pridem tja in mu izvijem roko.”

Jaz ne vem, kako naj vam drugače zagotavljam, da vas bo poklical, kakor pa da vam obljubim. Ali pa če pridete sem in mi izvijete roko.

Čeprav je bil v te pol ure tako prepričan, da je zastavil svojo roko, klica seveda nisem dobil. To je pa spodbilo sodu dno. Klicarim, sedaj že šestič, in nemudoma zahtevam nadrejenega. A nikakor ga ne morem dobiti. Naneslo pa je, da se je javila ista gospa, ki je prej zagotovila, da me bo poklicala čez 10 minut. Zadeva postane še hujša, ko mi reče, da sem neproduktiven v komunikaciji. Neproduktiven? Jaz? Ki sem njih klical 6 krat. Zdaj mi je bilo zadosti. Zagrozil sem jim z Uradom za varstvo potrošnikov, s televizijskimi in časopisnimi hišami in vsesplošno štalo. Da moram klicati šestkrat, da izvem, da nekega artikla ni na zalogi in da mora za to miniti skoraj dva tedna. Pa ja vendar nimate skladišča, velika za celo Slovenijo, da bi morali tako dolgo iskati. Gospa ponudi, da mi vrnejo denar nazaj in takoj pristanem.

Kliče me čez pol ure, pravi, da je našla alternativo, pa ji rečem, naj kliče naslednji dan.

Na moje veliko presenečenje, je gospa poklicala. Tu se vidi, kako pomaga, če človek zagrozi z institucijami. Pravi, da bodo kartico poslali v petek, 19. septembra. Opomnim jo še, da bom to kartico plačal po povzetju, ker imam dovolj trepetanja, kaj je z mojim denarjem.

Danes je 21. september. Denarja še nimam vrnjenega, nove kartice še ni na pošti. V kolikor v ponedeljek ne bo denarja, se bojim, da bom moral zopet vrteti številko.

Takole, tisti, ki me poznate, veste katerega smo danes.

Tisti, ki me spremljajo na Facebooku so verjetno bili obveščeni.

Ostali pa verjetno lahko izberete iz te objave. Ampak ne potrebujem/nočem torte: The cake is a lie.

Pa še pesem, ki ponavadi ne spremlja takega dogodka. Ampak zakaj ne bi bil ta dan drugače popestren.

Dobil sem na mejl in zdaj je uradno. Blog Action Day se bo tudi letos odvijal, ampak v nasprotju z mojimi pričakovanji; tokrat bo namreč govora o revščini.

Na strani so spremenili design, logotipe in omogočili funkcijo registriranja bloga in sledenje sporočilom, ki se navezujejo na Blog Action Day z dodajanjem skripte na koncu sporočila. Precej inovativno.

Novica je znana par ur, ampak so se nanjo že odzvali številni veliki blogi, katerih bralec sem tudi sam, in sicer Mashable, SEOMoz in Smashing magazine. Več jih je seveda na uradni strani Blog Action Day-a.

Sicer sem prijavljen in čeprav se 15. oktober zdi daleč, bo kaj kmalu tu in potrebno bo pokazati rezultate. Verjetno sem lani več dal od sebe, glede na to, da sem povezal 1. november – meni neljub praznik – in vso to gonjo okrog tople grede. Tudi letos si bo potrebno izmisliti kakšno analogijo, ki bo za sabo potegnila kak obisk več.

In ravno ko pišem tole, me je prešinila ideja, da bi tisti blogerji, ki so prijavljeni na Blog Action Day in imajo na svojih straneh oglase, donirali dnevni izkupiček za tiste nesrečne.

No. Idej se bo verjetno rodilo še kar nekaj in pripravimo se na 15. oktobra. Avtorji projekta, sodeč po Twitter logu, bojda letos ciljajo na številko 50.000 (lani nas je bilo 20.000). Upajmo da jim (nam?) uspe.