Pred časom smo doživeli novo sezono Prison Breaka in kakor je v navadi, sem želel pogledati na TVju. A je bila zgodba takšna, da sem par dni nazaj formatiral in je odšel profil nVidia Control Panel v maloro. Pa se je zgodila neprijetnost, rezultat naklučja in neprevidnosti – sveže opražen TV-Out.

Pa sem pogledal prva dva dela na računalniku, kasneje pa je padla odločitev za novo kartico, ATi Radeon HD 3850 imenovano. Ceneje.si je svetovalo trgovino SOLO.si. Slišal sem že za njih, izkušenj z njimi pa še nisem imel. A vse je enkrat prvič.

Edina napaka na moji strani je bila ta, da sem artikel plačal s kreditno kartico. Glede na to, da sem navajen prakse z eBaya in Amazona in zanesljivosti, ki prihaja s tem, sem tudi tukaj uporabil to možnost. Žal me je to kasneje stalo veliko živcev.

Naročil in plačal sem 6. septembra. V njihovem interfacu je ves čas pisalo, da je naročilo v obdelavi. Nekje 10. septembra sem prvič zavrtel njihovo modro, brezplačno številko. Bil sem prijetno presenečen, nek gospod mi je zagotovil, da bo še isti dan kartico odposlal in da jo naslednji dan, 11. septembra lahko že pričakujem. A glej ga zlomka, kartice ni. Spet vrtim številko in tokrat nastopim že z nekoliko bolj ostrim tonom, češ, kaj se imajo z mano zajebavati. Tip odvrne, da ne ve, kaj je z mojim naročilom in da je nemogoče, da bi mi včeraj zagotovil, da bom danes dobil kartico; vseeno pa reče, da bo povprašal, kdo mi je to rekel. In nekako sem dobil idejo, da bi pa kako ime le lahko dobil. Osel gre le enkrat na led in pri drugem klicu že ne bom ostal brez imen in v temi. In izvem, da sem govoril z Valterjem (pogosto ime zadnje čase )

Prišel je vikend in sem počakal na naslednji teden – na strani je sporočilo še vedno v obdelavi. Nekje sredi tedna pa sem imel vse te nesposobnosti dovolj. Poklical sem jih in na zvezo dobil neko žensko, ki pravi, da je “nekaj čudnega s tem naročilom.” in mi je zatrdi, da me pokliče nazaj čez 10 minut. Šur. Mine ura in pol, pa še vedno ni odgovora. Razjarjen kličem nazaj, kjer dobim nekega tipa, ki mi pove, da me bo poklical nekdo z alternativo čez pol ure. Ker sem nekako slutil, da so cepljeni proti hitrosti, sem ga povprašal, kako mi bo zagotovil, da bo tisti nekdo res klical čez pol ure. Tukaj sem doživel najhujše presenečenje, ko je izjavil da “lahko pridem tja in mu izvijem roko.”

Jaz ne vem, kako naj vam drugače zagotavljam, da vas bo poklical, kakor pa da vam obljubim. Ali pa če pridete sem in mi izvijete roko.

Čeprav je bil v te pol ure tako prepričan, da je zastavil svojo roko, klica seveda nisem dobil. To je pa spodbilo sodu dno. Klicarim, sedaj že šestič, in nemudoma zahtevam nadrejenega. A nikakor ga ne morem dobiti. Naneslo pa je, da se je javila ista gospa, ki je prej zagotovila, da me bo poklicala čez 10 minut. Zadeva postane še hujša, ko mi reče, da sem neproduktiven v komunikaciji. Neproduktiven? Jaz? Ki sem njih klical 6 krat. Zdaj mi je bilo zadosti. Zagrozil sem jim z Uradom za varstvo potrošnikov, s televizijskimi in časopisnimi hišami in vsesplošno štalo. Da moram klicati šestkrat, da izvem, da nekega artikla ni na zalogi in da mora za to miniti skoraj dva tedna. Pa ja vendar nimate skladišča, velika za celo Slovenijo, da bi morali tako dolgo iskati. Gospa ponudi, da mi vrnejo denar nazaj in takoj pristanem.

Kliče me čez pol ure, pravi, da je našla alternativo, pa ji rečem, naj kliče naslednji dan.

Na moje veliko presenečenje, je gospa poklicala. Tu se vidi, kako pomaga, če človek zagrozi z institucijami. Pravi, da bodo kartico poslali v petek, 19. septembra. Opomnim jo še, da bom to kartico plačal po povzetju, ker imam dovolj trepetanja, kaj je z mojim denarjem.

Danes je 21. september. Denarja še nimam vrnjenega, nove kartice še ni na pošti. V kolikor v ponedeljek ne bo denarja, se bojim, da bom moral zopet vrteti številko.

Takole, tisti, ki me poznate, veste katerega smo danes.

Tisti, ki me spremljajo na Facebooku so verjetno bili obveščeni.

Ostali pa verjetno lahko izberete iz te objave. Ampak ne potrebujem/nočem torte: The cake is a lie.

Pa še pesem, ki ponavadi ne spremlja takega dogodka. Ampak zakaj ne bi bil ta dan drugače popestren.

Dobil sem na mejl in zdaj je uradno. Blog Action Day se bo tudi letos odvijal, ampak v nasprotju z mojimi pričakovanji; tokrat bo namreč govora o revščini.

Na strani so spremenili design, logotipe in omogočili funkcijo registriranja bloga in sledenje sporočilom, ki se navezujejo na Blog Action Day z dodajanjem skripte na koncu sporočila. Precej inovativno.

Novica je znana par ur, ampak so se nanjo že odzvali številni veliki blogi, katerih bralec sem tudi sam, in sicer Mashable, SEOMoz in Smashing magazine. Več jih je seveda na uradni strani Blog Action Day-a.

Sicer sem prijavljen in čeprav se 15. oktober zdi daleč, bo kaj kmalu tu in potrebno bo pokazati rezultate. Verjetno sem lani več dal od sebe, glede na to, da sem povezal 1. november – meni neljub praznik – in vso to gonjo okrog tople grede. Tudi letos si bo potrebno izmisliti kakšno analogijo, ki bo za sabo potegnila kak obisk več.

In ravno ko pišem tole, me je prešinila ideja, da bi tisti blogerji, ki so prijavljeni na Blog Action Day in imajo na svojih straneh oglase, donirali dnevni izkupiček za tiste nesrečne.

No. Idej se bo verjetno rodilo še kar nekaj in pripravimo se na 15. oktobra. Avtorji projekta, sodeč po Twitter logu, bojda letos ciljajo na številko 50.000 (lani nas je bilo 20.000). Upajmo da jim (nam?) uspe.

The Trick Is To Stay Alive!

Brez kančka dvoma, pozna 70. in zgodnja 80. so na filmska platna in televizijske zaslone prinesla morilce najstnikov in najstnic v takozvanih slasher filmih in med največje predstavnike definitvno sodijo Jason Voorhees iz Friday the 13th, Freddy Krueger iz Nightmare on Elm Street in pa Michael Myers iz Halloween.

Filmi sledijo tipični zgradbi slasher grozljivke; uvod v dogajanje (ponavadi gre za najstniško zabavo) in umestitev psihopata v dogajanje. Vso kasnejše dogajanje je produkt volumna krvi in ostrine noža. Slasher filmi so znani po številnih nadaljevanjih, in zato se mora film končati tako, da ima možnost za nadaljevanje – preživeti mora tako morilec kot ena od žrtev po katero se morilec v nadaljevanju vrne.

Halloween togo sledi tej zgradbi in čeprav je Michael kot otrok bolj skop pri številu mrtvih – znebi se zgolj sestre – se vse spremeni čez kakšno dekado in pol, ko Michael zbeži iz psihiatrije in mirna soseska, v kateri se prebivalci še vedno bojijo hiše Myersevih, se spremeni v pašnik s čredo ovac, kjer je Michael volk. Na neki točki v filmu se dejansko pojavi podobna referenca, kjer policist (čigar hčer tudi čaka neprijetna usoda) in psihiater, ki se je odpravil za Michaelom debatirata o resnosti sitaucije.

Do you know Haddonfield is? Families, children, all lined up in rows up and down the streets. You’re telling me they’re lined up for a slaughterhouse? -They could be.

Film je vsekakor všečen, morda tudi zato, ker ga je zrežiral John Carpenter, vsekakor pa k napetemu vzdušju doprinese izredna glasbena oz. zvočna podlaga. Trije visoki klavirski toni so prisotni od vsega začetka filma in odlično opravijo svoje delo, ob najbolj napetih delih pa se oglasi še nek zvok, čigar izvora nisem najbolj prepoznal, in prav tako odlično uprizarja tisti trenutek, ko se Michael prikaže iz teme, zabode in dokonča svoje delo.

Morda nisem bil pozoren, ampak se mi zdi, da skozi film ni bilo razloženo, kako se je Michael naučil voziti.

K dinamičnosti filma pripomore tudi uporaba prvoosebne kamere, ki bi je sicer lahko bilo več – kolikor se spomnim, je bila zgolj v uvodu in kasneje v eni kratki sceni, kjer Michael vozi avto.

Osebno si bom sicer ogledal še nadaljnje dele, čeprav dvomim, da bodo dosegli kvaliteto tega. Tale pa je must za vse horror navdušence, pa tudi ostale.